25. junij 1991 v živo. In na mrtvo.

26.6.2016 / 06:08 3 komentarji
SLO je potrebovala vojno bolj kot YU. Nihče nas ni mislil priznati. Šele potem so svetovni voditelji obrnili ploščo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Petindvajseti junij 1991 sem preživel na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer sem za TV Slovenija poročal v živo o vzhičeni proslavi razglasitve neodvisnosti Slovenije. Poročevalci iz Ljubljane in iz drugih večjih mest smo imeli pravi maraton. Od vsega, kar sem ta dan poročal, se najbolj spomnim dveh trenutkov.

Okrog 15. ure sta center Ljubljane — prav čez Magistrat — preletela stara ruska miga JLA. V nejeveri sem bil v kamero malo sarkastičen:

“Prijetno presenečnje ob razglasitvi neodvisnoti Slovenije nam je pripravila tudi naša JLA. Pravkar smo doživeli častni prelet najsodobnejše letalske vojne tehnologije z rdečo zvezdo. Tudi oni praznujejo z nami.”

Nekaj dni pozneje, ko sem kot prvi novinar prišel na prizorišče letalskega napada na Medvedjek, sem se pošteno ugriznil v jezik. Mogoče sta bila v akciji ista miga, ki sta pred dnevi preletela Magistrat. Prva stvar, ki sem jo tam zagledal, je bila zoglenela krava. Ležala je na hrbtu, iz nje se je še kadilo. Nedaleč stran pa upepeljeno truplo gospodarja. Ob njem je jokala desetletna deklica, verjetno njegova hčerka. Totalna Guernica.

Ivan Kramberger: “To je najlepši dan v mojem življenju! Bote vidli, v Sloveniji se bota cedila med in mleko! Mi bomo boljši ko Švica. Kaj Švica! Boljši ko Nemčija! Ko bom jaz precednik! Takrat noben nebo lačn. Vsi bomo vozli mercedese, ne samo politiki!” — [Fotografija: MNSZ.]

“Ko bom jaz precednik, noben nebo lačn!”

Vrnimo se na Mestni trg.

Drugi dogodek, ki sem si ga zapomnil, je bil mimohod Ivana Krambergerja. Dobrega človeka iz Negove. Prizor je bil spektakularen: Kramberger v narodni noši v bugattijevem kabrioletu z opico na rami divje maha z veliko slovensko zastavo. Okrog njega gneča rahlo okajenih fanov. Ko mu pod nos pomolim mikrofon, hitro vzhičeno odrecitira: “To je najlepši dan v mojem življenju! Bote vidli, v Sloveniji se bota cedila med in mleko! Mi bomo boljši ko Švica. Kaj Švica! Boljši ko Nemčija! Ko bom jaz precednik! Takrat noben nebo lačn. Vsi bomo vozli mercedese, ne samo politiki!”

Manj kot eno leto pozneje, 7. junija 1992, ob 18:45 v Jurovskem Dolu pri Lenartu med shodom v podporo Krambergerjevi predsedniški kandidaturi odjekne strel iz puške. Nekdanji predsedniški kandidat — na prvih volitvah je zanj glasovala skoraj petina! — pade kot pokošen. Na mestu mrtev. Dve leti prej je preroško izjavil: “Mogoče bojo tudi mene spravili stran tak kot Kennedyja pa Olofa Palmeja.”

Tanki na cestah

Po končanem šihtu smo šli s kolegicami in kolegi na drink. Na koncu smo obtičali v takrat najbolj in klubu v Ljubljani — legendarni Palmi. Čisto podivjan žur.

Pravijo, da so bili najboljši partiji v Londonu med nemškim bombardiranjem med 2. svetovno vojno. Moški, ženske, glasbeniki, igralci, plesalke, vsi v zakloniščih — z zaboji gina na zalogi. Baje je bil pravi babyboom. Mirno lahko rečem, da je bilo nekaj najbolj norih privatnih žurov ever tudi v Ljubljani prav med 10-dnevno vojno. Na robu smrti se razvnamejo strasti.

Po mnogih urah in litrih piva hočem okrog 6. zjutraj domov. Na izhodu tip, ki je pravkar uletel, kriči: “Tanki so na cestah!” Najprej pomislim, da je prank, ampak tudi drugi, ki se rinejo not, kmalu potrdijo informacijo.

Nikjer nobenega taksija. Peš grem proti Celovški. Do konca Tivolija je bila zabarikadirana z avtobusi, tovornjaki in avtomobili, ki so jih policisti ustavili v jutranji gneči — takrat so ljudje začeli delati ob 6. — in tako ustvarili učinkovito blokado za tanke.

Bil sem brez kamere in napol mrtev, zato sem šel raje spat. Ne skakat na tanke. Janša in njegovi teritorialci so očitno razmišljali podobno. Takrat jih ni bilo še nikjer. Nerodno.

Endgame

Po tej uverturi je bilo nemogoče napovedati, kaj je endgame predsednika jugoslovanskega Zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića in obramnega ministra generala Veljka Kadijevića, ki sta ukazala pohod na Slovenijo in prevzem kontrole nad “zunanjimi mejami SFRJ”. General Adžić je po televiziji grozil z bombardiranjem, če Teritorialna in policija ne odložita orožja in nehata napadati propadnike JLA. Grožnja je bila resna.

Po desetih dnevih spopadov pa naenkrat premirje. A to je to? Ko ravno ugotovim, da hočem biti vojni reporter, pa je naenkrat konec vojne?

Tedanjemu uredniku Tednika Tadeju Laberniku sem se ponudil, da bi poročal s hrvaških bojišč — seveda za spodoben honorar za tveganje. Zavrnil me je z argumentom, da nima pooblastil za zviševanje ustaljenih tarife.

In tako sva šla z Diegom Andresom Gómezom (1961–2005) raje snemat dokumentarno nadaljevanko Španija danes za Studio Ljubljana (City).

Z ekipo je po Španiji potovala tudi Diegova kolegica Jana Schneider, fotoreporterka in igralka. Superzvezdnica med vojnimi fotoreporterji. Najpogumnejša ženska, ki sem jo kdaj spoznal. Še pred slovensko vojno so jo ujeli četniki v Borovem selu. Vsako jutro so jih postrojili, jim ukazali, da pokleknejo, potem pa so repetirali puške za njihovimi tilniki.

Leta 1992 je bila v Sarajevu, ko je granata bosanskih Srbov ubila Mladininega novinarja Iva Štandekarja. Pred njenimi očmi. Tudi ona je bila takrat ranjena. Psihično si nikoli ni povsem opomogla.

To so bile neke čisto druge vojne.

Kdo je potreboval vojno?

Dejstvo je, da je Slovenija potrebovala vojno bolj kot Beograd. To dokazuje odlični dokumentarni film Dejana Ladike in Siniše Gačića Slovenija à la Greta Garbo

Vsi svetovni voditelji so pred našo desetdnevno vojno popolnoma izključevali možnost priznanja Slovenije kot neodvisne države. Šele ko so videli posnetke tankov, ki sredi Evrope mendrajo avtomobile, vojaških letal, ki rešetajo civilna vozila, in druge vojne prizore s slovenskih bojišč, so začeli počasi obračati ploščo. 

In ti isti novinarji, ki so bili na prvi bojni liniji in ki so informirali in ozaveščali ves svet o dogajanju v Sloveniji, so bili prezrti na vseh dosedanjih državnih proslavah in drugih pasjih procesijah.

Še dolgih 25 let po desetdnevni vojni se nekateri pripadniki Teritorialne obrambe kitijo z vedno novimi odličji, pa tudi s privilegiji in denarnimi dodatki. Eni upravičeno, mnogi ne.

Novo poglavje v uveljavljanju zaslužnostnih bonitet je odprl Tone Krkovič s subvencioniranjem svojega sina — takrat 12-letnega —, ki ga je jemal s seboj za kritje, “da ne bi vzbujal sumov, ko se je vozil po Sloveniji z jugom 45.” Medijska izjava leta. Iz tega lahko sklepamo, da bodo medalje in subvencije ter drugi privilegiji šli iz roda v rod.

Zanzibar

Obstajajo nergači, ki trdijo da desetdnevna vojna ni vojna — češ, kaj je to proti štirim letom 1. svetovne vojne in šestim letom 2. (ali celo v primerjavi s stoletno vojno med Angleži in Francozi)!

Zlobnežem je treba pojasniti, da je bila naša desetdnevna vojna več kot tristokrat daljša od 38-minutne britansko-zanzibarske vojne (1896), ki velja za najkrajšo v zgodovini.

Nisem pa prepričan, da je britanski mornariški poveljnik, ki je natanko 38 minut obstreljeval palačo novega zanzibarskega sultana — ki se je brez blagoslova kolonizatorjev okronal po smrti svojega strica — dobil za to odlikovanje. Ali celo dosmrtno rento za vso družino.

Za konec: dan po dvojnem proslavljanju enega in istega dneva osamosvojitve je skrajni čas, da se začnemo ukvarjati s prihodnostjo in ne s preteklostjo te nesrečne države. Ker kot je včeraj napisala Fokuspokusova Chloé: “Resnica, ki jo nekateri iščejo že desetletja, nas ne bo nasitila.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE