25 let sesuvanja najpomembnejše vrednote: zaupanja

26.6.2016 / 06:10 Komentiraj
Zaupanje vedno gradimo odzgoraj navzdol. Tudi v državi. Komu še lahko zaupamo? Več kot dovolj dela za naslednjih 25 let.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko je Slovenija 1. maja 2004 postala članica EU, smo bili srečni in ponosni. Samo 13 let po odhodu iz ene državne skupnosti smo se že priključili drugi. V naših očeh elitni, prvorazredni. Med svojimi nekdanjimi sodržavljani smo bili prvi. Zgodbo o uspehu smo imeli v žepu.

Toda ta zgodba se je kmalu razpočila kot milni mehurček. Prej smo bili prvi na vasi, končali pa smo kot zadnji v mestu.

Letos praznujemo 25 let samostojnosti in lastne državnosti. Skoraj polovico tega časa smo preživeli v EU. Po toliko letih že lahko presojamo o prednostih in slabostih življenja v tej skupnosti. In čeprav so Britanci pravkar izglasovali, da si ne želijo več biti v naši družbi, pa vendarle mislim, da je naše članstvo v EU za naše preživetje tako rekoč nujno.

V teh 12 letih nas je EU s svojim nadzorom in regulativo ubranila pred vsaj nekaterimi političnimi blaznostmi, do katerih bi zagotovo prišlo, če bi delovali samostojno.

Toda vedno se nas le ni dalo zaščititi pred samimi sabo.

One team, one dream

Pa pojdimo 25 let nazaj.

Polni zaupanja v takratno vodstvo — v politike, gospodarstvenike, Teritorialno obrambo, Policijo, sodstvo, banke, medije — smo podpirali vsa naša osamosvojitvena dejanja. “One team, one dream.” Vsi za enega, eden za vse.

Ni bilo pomembno, ali so bili voditelji levi ali desni, stari ali novi. Spoštovali smo državo in njene institucije in njene glavne akterje.

Danes ni več tako. Zaupanje v vlado je mizerno nizko. Njen predsednik Cerar je vse svoje volilne obljube že zdavnaj požrl. O poštenosti, transparentnosti, integriteti in drugih lepo zvenečih moralnih temeljih vladanja, ki se jim je zavezal, ni ne duha ne sluha.

Za nameček pa si je ta vlada nakopala tudi dvom državljanov o njihovih kompetencah. Največji dvom med vsemi dosedanjimi vladami.

Poslanci in poslovneži

Poslancev tudi ne maramo. Na njih se obračamo samo takrat, ko imamo osebni interes, da v našem imenu postavljajo poslanska vprašanja. Z njihovo pomočjo poskušamo reševati državljanske težave, pri čemer nas tudi vodi osebni interes.

Sicer pa medsebojne ljubezni ni. Če si politik, mnogi mislijo, da te nihče drug ni hotel zaposliti. Zato si se včlanil v pravo stranko, volilna matematika pa te je pripeljala v parlament.

Zaupanje v gospodarstvenike je najprej začelo plahneti s propadom nekaterih nekoč uglednih podjetij. Nadaljevalo se je z gradbenimi baroni in baronicami, ki so pokazali, kako pokvarjena je lahko človekova narava. Kradli so zase, za svoje prijatelje, za svoje politične naveze, zaničevali in teptali pa so zaposlene, jim lagali, jih slabo plačevali, niso jim plačevali prispevkov od plač in podobno.

Tudi ne moremo mimo kranjske naveze, ki je sesula polovico industrije gorenjske prestolnice in še kakšne vasi zraven. Tu je še TEŠ, bermudski trikotnik slovenskega davkoplačevalskega denarja. In še in še.

Gospodarskih voditeljev globalnega formata imamo na prste ene roke. Tisti, ki vodijo podjetja v večinski državni lasti, pa tako ali tako nimajo nobenega poslovnega ugleda, saj veljajo za podaljšano roko politike — neposredno ali v nadzornih svetih.

Nadzorniki in vojaki

Odkar smo izračunali večmilijardno luknjo v bankah in jo bili prisiljeni zakrpati s svojim denarjem, ni več zaupanja ne v Banko Slovenije kot nadzorni organ, niti banke v same — kaj šele v uprave bank.

Še dodatno negotovost zbujajo čudne menjave članov uprav in še bolj čudna imenovanja članov nadzornih svetov. Teh kadrovskih potez ne zna nihče utemeljiti z argumenti, ki bi jim po zdravi pameti lahko verjeli. Ali pa jih govorijo ljudje, ki jim že tako ali nič ne verjamemo, karkoli že rečejo. Na žalost pa so na ključnih pozicijah v upravljanju državnega premoženja.

V vojsko verjetno še verjamemo, ampak samo na načelni ravni. SV sama priznava — z ministrico za obrambo in vrhovnim poveljnikom vred — svojo osiromašenost in nesposobnost za izvajanje zahtevnejših nalog. No, saj smo ji vsaj 20 let naše samostojnosti načrtno zmanjševali proračun.

Je pa od afere z namerno policijsko zasedo za ministra Koprivnikarja krepko načeto tudi zaupanje v policiste. Še posebej, ker enega od policijskih sindikatov, še vedno vodi človek, ki je to zgodbo zakuhal.

Se še kdo spomni plebiscitnega plakata?

Sodstvo in mediji

Dokler bomo imeli primere kot Šilih, ki traja že celih 23 let, balkanski bojevnik, kjer so obdolženi preprodajalci najprej krivi, potem nedolžni, pa potem spet krivi, ne bo niti zaupanja v pravosodni sistem. Ne bo zaupanja, dokler nihče od gospodarskih lumpov — razen baronice — ne bo odslužil svoje kazni. Dokler bo sodstvo lovilo drugorazredne državljane in dovoljevalo zastaranje zadev za prvorazredne, dokler bo naša zakonodaja ščitila močnejše, namesto da bi ščitila šibke pred močnimi in pred državo, ne bo zaupanja v sodno varstvo.

Tudi slovenski mediji, ki bi morali biti vest vseh zgoraj naštetih institucij, so se v 25 letih močno spremenili. Ob osamosvojitvi smo njihovemu poročanju res verjeli. Reklo, da “če piše v časopisu, je gotovo res”, izvira iz tistih osamosvojitvenih časov. Danes pa je treba medije brati, gledati in poslušati skozi sito različnih kriterijev — od lastništva, političnih navez in povezav, gospodarskih interesov, pa tudi čisto osebnih interesov urednikov in novinarjev.

Berem vse, verjamem malo.

Za/Upanje

Ni dvoma, da smo v teh 25 letih zgradili veliko. Naša država je lepša, bolj urejena. Obiskujejo jo množice turistov, ki se čudijo vsej tej lepoti na tako majhnem koščku zemlje.

Toda pri vsem tem smo uspešno sesuli najpomembnejšo vrednoto, ki nas povezuje — zaupanje. Ta se vedno gradi odzgoraj navzdol, pa naj bo to v družini, podjetju, cerkvi, vojski… — ali v državi.

Komu torej po 25 letih samostojnosti sploh lahko še zaupamo? Imamo še veliko dela za naslednjih 25 let.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v soboto, 25. junija, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Zaupam – ne zaupam. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE