Slovenija je smešna, če jo jemlješ resno. Kot dekolte Danice Lovenjak.

Bizarno pri Jani in Lady se mi zdi to, da na internetu ne obstajata. Praktično ju ni. To je Janina spletna stran, to pa od Lady. Jana in Lady na družbenih omrežjih? Ha, absolutno! Jana je na Twitterju in to je njen edini tvit. Že en mesec je gor. Pa 31 followerjev ima. No, na Facebooku se po novem nekaj trudijo. Ampak vsebin pa nikjer. Nekaj najdemo na govori.se, ki je nekakšen the best (of the worst) of edicij Adrie Media in je katastrofa.

Neverjetno, da v vseh teh 20 letih ni nihče naredil spletne strani! Moraš pa res biti retardiran založnik. Očitno so bili vsi taki, ki so se zamenjali v tem času, odkar obstaja internet. Kot da bi to stalo toliko kot nova tiskarna. In kot da dostopnost na internetu odnese več denarja kot ga prinese tiskana izdaja.

Tipično. Mediji šparajo pri tistem, kar je najcenejše.

Pa naj

Sploh se ne čudim, da Google vrže ven Odlazkovo klonirano revijo Zarja in Delov članek z naslovom Revije Jana, Lady in Stop po novem Zarja, Zvezde in Vklop, če vtipkate “revija jana”.

Vseeno bi rekel, da se vidi — uredniško —, da Jana in Lady nista narejeni brez truda. Lady sem seveda bral počez, ampak vsaj za Jano bi rekel, da so se v prvi in drugi novi številki mogoče celo previsoko pozicionirali z nekaj ne čisto trivialnimi temami in obravnavo.

Good luck, ampak ne Jane ne Lady ne bom bral, jasno. Ne vem točno, o kom ali čem govorijo. Vse skupaj se mi zdi malo srednjeveško.

Ponavljam: to ni to, kar je nekoč bilo. Pa saj ne, da bi objokoval Jeklinko. Upam, da se je pobotala s svojim neminljivim prispevkom k vzponu in propadu slovenskih medijev in da uživa v penziji.

Ampak kaj hočemo. To je pač poslovno tveganje, ki ga je zdaj Tomi Drozg vzel nase. Njegova izjava, da lahko uspeh teh dveh revij prepreči samo padec meteorita, se mi sicer zdi prepotentna, ampak hej! — v medijih je pač tako, da nihče ne zna prešaltat na kaj drugega. Eni ne znamo nič drugega kot delat in urejat tekste, drugi pa so se naučili biti medijski lastniki ali publisherji.

Pa naj. Lepo je, da nikoli ne nehaš poskušat.

Mizantropija

Naslednji, bolj osebni pomislek glede teh trač in paratrač revij pa je, da me to niti malo ne zanima več.

So me te vsebine kdaj privlačile? Ne preveč. Vznemirjale? Še manj. Če niso tračarili o meni, že ne.

V tem smislu nisem prepričan, ali prav razmišljam. Evidentno je, da sta Jana in Lady namenjeni starejši populaciji. (To je tudi edina olajševalna okoliščina za to, da na internetu ne obstajata.) Logično bi bilo torej pričakovati — razmišljam sam pri sebi —, da me bodo trači začeli z leti bolj zanimati.

Teoretično že mogoče, ampak jaz najbrž nisem merilo. Mene z leti vedno manj stvari zanima, ker se mi jih vedno več — govorim o javnih temah — zdi vedno bolj trivialnih. Pa tudi privatno postajam vedno bolj asocialen. Nisem ravno mizantrop, ampak v to smer gre moj osebnostni razvoj. Ljudje, ki jih ne poznam (osebno), me ne zanimajo in mi zato tudi ne grejo na živce — vendar samo do trenutka, ko se iz nekega razloga pojavijo v medijih. V medijih ne maram ljudi, ki nimajo v njih kaj iskati. Vsaj ne kot news, če že škripaje z zobmi toleriram, da tudi producirajo vsebine (ki pa jih itak ne konzumiram).

Ozaveščenost je precenjena

Tega sicer ne vidim samo kot osebni problem, ampak tudi kot problem Slovenije. Po eni strani si domišljam, da me vedno bolj srečava pamet, po drugi pa je dejstvo, da se Slovenija vedno bolj trivializira. To dvoje gre z roko v roki.

Otresel sem sem se obsesije, da je ne vem kaj vse, kar nas obdaja, tudi moja stvar — ker ziher ni —, in se odločil za low-profile privatnost in osredotočil na tisto, kar mi je res pomembno.

Izkušnje mi kažejo, da moje življenje ni toliko odvisno od socialnih in političnih razmer, kot sem nekoč domneval in kot domneva večina državljanov. Ne pustim se več po nepotrebnem obremenjevati s stvarmi, ki so v bistvu samo z medijsko psihozo vsiljeno družbenopolitično onesnaževanje človekove zasebnosti in pravega jaza.

Ozaveščenost je precenjena. Precenjeno je biti na tekočem s politiko, ker je večina teh tem v Sloveniji irelevantnih ali celo toksičnih. Ne vse, seveda. Bodimo na tekočem z največjimi političnimi, ekonomskimi, sodniškimi, upravnimi, socialnimi, kulturnimi absurdi, pa z nesposobnostjo, birokratizmi, korupcijo, na kratko s klasičnim slovenskim butalstvom. Zanemarimo pa lahko koalicijsko politiko, razmerja med strankami in znotraj njih, ideološke teme à la partizanstvo/domobranstvo, zasluge za osamosvajanje, lifestyle in moralne debate o istospolnih in abortusu itd.

Ne rečem, da to ni pomembno, vsekakor pa ni bistveno za človeka kot poljubnega individualca. Vse to je samo šuntanje množic. Pa čeprav s hvalevrednim namenom, da bi zmagal zdrav razum.

Hialuronska kislina

Problem pa je seveda tudi v tem, da biti na tekočem s politiko vedno bolj pomeni tudi biti na tekočem s trači. Biti ozaveščen državljan je enako imeti družabno konverzacijske in esejistično pisne sposobnosti na temo državljanske deziluzioniranosti in polihistorskega nerganja o vsem od domnevnega fizičnega obračuna med Podobnikom in Zidanškom pa do dekolteja Danice Lovenjak.

Slovenija je smešna, če jo jemlješ resno. Slovenija je irelevantna, če te preveč zanima.

Trivialna gnusobnost politike in primitivna (samo)promocija iks-ipsilon osebkov, ki so znani po tem, da so znani, sta se srečali na pol poti od vsaka svojega ekstrema in skupaj sproducirali stanje duha, ki se mu ne moremo izogniti drugače kot s prezirom ali vsaj apatijo.

To mi sicer ni všeč, ker me sili v nelepo držo in zožuje moja obzorja. Načeloma bi bil z veseljem medijski junkie in spremljal vse od visoke politike do najnižjih tračev. Ampak v danih razmerah se mi zdi edina danes produktivna državljanska drža kombinacija med apolitičnostjo in asocialnostjo.

Cerar, Pahor, Janša, Kučan delajo reklamo za svoje teme, tako kot jo delajo starlete za fucking preparate s hialuronsko kislino.

I don’t care. Imam svojo kremo. Nočem biti z vsemi žavbami namazan.

Prihodnost je meglena in neobetavna

Mediji postajajo tračarsko orodje po zaslugi Facebooka, Twiterja, Snapchata. Vse to postaja neprepoznaven miks osebnih sporočil in osebnih interesov posameznikov — ki so sicer do neke mere vpeti v družbo in jo nehote in nevede reflektirajo tudi s selekcijo newsa as we know it.

Vendar na to še nismo navajeni. Niti najbolj sofisticirani uporabniki medijev in družbenih omrežij še niso na to popolnoma navajeni. Ne vemo natančno, za kaj pri vsem tem gre. Ne vemo, kakšen je ta plaz informacij, ki nas zasipava, in kaj to za nas pomeni. Ne znajdemo se pri presejevanju in vrednotenju vseh teh informacij po družbeni pomembnosti, osebni relevantnosti ter politični, socialni in kulturni osmišljenosti. Požiramo ta amalgam in si domišljamo, da to ne bo pustilo sledov na naših mentalnih prebavilih.

Pa ga bo. Ga je že.

Prihodnost je meglena in neobetavna. Ampak ideja o relansiranju tiskanega tednika, ki leta 2016 nadaljuje tradicijo prijaznega in kao kultiviranega tračarjenja za domačo uporabo iz sveta, ki ga ni več, se mi skratka zdi popoln anahronizem. Zgodovinski, medijski, poslovni! To je domačijski medij za passée in trmasto mentaliteto. Medij, ki bo umrl še prej kot njegove bralke. To je nekako tako, kot če bi v Idriji spet začeli pridobivati živo srebro samo zato, ker so pred stoletji to že počeli in ker bi se odločili, da so digitalni termometri brez veze.

No, saj. Ministrstvo za kulturo v svoji Strategiji 2024 poudarja potrebo po “uvedbi novih poslovnih modelov za medije, predvsem tiskane”. Wow!