Pišem, ergo sem pizda. Sranje na koncu tunela.

V ponedeljek je zmanjkalo knjig. Distributerji so navalili k mutav na telefon in je blo kr konc. In sem čist poklapana hodila po svetu in vsem stokala: “Knjig je zmanjkalo.”

“Ja, a ni to kul?”

Hja, normalnemu človeku bi blo, men je blo pa tko: “Za ker kurac se morm jaz po mesecu in pol od izida že ukvarjat s ponatisom?” (Ponatis bo prvi teden julija.) Še dobr je nisem imela v roki, pa je že kr konc. Jeftino.

Sem šla vsa jezna na pingpong vržt vse ven. In sem tam v tisti dvoranci dojela svoj karakter. Gonim se na vso silo, preračunam vse narobe, tvegam čez vse meje, vse na eksplozivno. In še ko zjebem nasprotnika in je že tam nekje daleč in mam celo mizo zase, zabijem tak jezen udarec nazaj, da vse zajebem. Sama seb kontra. In popizdevam in en dan bo sam lopar letel okol. Je blo pa tud ful smeha, fucking balerina sem bla tam za mizo.

In pol sem dojela še eno stvar: uni, k pišemo, smo pizde.

Enga objemam, mislim na drugega

Tiste fore, kako pesniki pišejo pičkicam in so takoj mokre zarad dveh besed, tist je vse res. Jaz tud juzam besede za marsikej. Ker med vrsticami je povedano veliko.

V prejšnji kolumni bi vsak pomislil, da je point v bivšem jebaču. Kje pa! I couldn’t care less. Čist resno mislim.

In ko rečem: “Razmišljam o sranju na koncu tunela,” bi si vsak lahk predstavaljal marsikej. Jaz pa sem imela v mislih človeka, k mi je rekel, da sem sranje na koncu tunela. In to vse okol obrne. Ležim v objemu enega, mislim na drugega.

V bistvu je bil point cele prejšnje kolumne: “Ti si men všeč, zdej te bom pa tepla.” Point je bil v modelu, k mi je rekel pizda samovšečna. V modelu, k ma veze z mojo knjigo, s kerim sva se cel mesec pogovarjala po netu in se pol dobila, napila in poslala v kurac. Ker nisem mogla požret, da bi blo kr konc. In da mu taka ostanem v spominu.

In sem mogla to vplest v kolumno, da bo ja prebral.

V glavnem, polom

In začneva spet s pogovarjanjem. Spet vse super-duper, debate naprej od zjutri do zjutri in on spet dobi ta flash, da mi pride komp popravljat.

Okej, ženska, zdej maš popravni izpit. Človek je uredu model, lahk bi bla dobra frenda, tokrat ne zajebat.

Jaz pa zajebala? Ah, kje.

In uleti model. Vse super, pirčki, debata, on popravlja komp. Vse zmaga — do momenta, ko en kabel neki ni štimal (ker mam jaz vse sfukan) in ni blo internet konekšna.

Tam sem pa že začela sikat. Pa mam še en komp, sam jaz sem hotla tistga. In sem začela s takimi: da ne bi smel pridet, da men gre vse narobe, da ne napišem več črke v lajfu, bla-bla-bla, da je vse zafukal, da lahk pišem sam na tem kompu, da je komp še iz cajtov bivšega.

V glavnem, polom.

“Ne mi pisat nikol več.”

Model me je ene 45 minut še probal neki prepričvat in motivirat, da bomo vse zrihtali. Kar naenkrat pa je vstal, postavil polno pivo na mizo, zagrabil fotoaparat in šel.

Na vratih me je pogledal. Tko strupenga pogleda že dolg nisem dobila. Sam pol sem vidla, da sploh ni bil strupen, ampak ena bolečina je bla v njem. Rekel je sam: “Ne mi pisat nikol več.”

Ne, ne, sam ne mi spet vzet najine pisarije.

V momentu sem vidla, kakšen kreten sem. Kakšen gnoj sem. Skočila sem v luft in zalaufala za njim. In sva stala tam na hodniku pred sosedovimi vrati. V štumfih sem stala tam, gledala sva se iz oči v oči. Neki sem začela: “Ne, no, pizda, nisem tko mislila.”

Pa me ni jebal. Rekel je: “Jaz sem kolerik, sam zate pa ni besed. Kle sem se matral zate zdej dve uri!” Pa kr neki, da sva si preveč podobna al kaj. Sploh nisem dobr dojela scene. 

Jaz na tem hodniku še z nobenim tipom nisem stala in se pregovarjala. Ena taka razburkana veza, ne da bi sploh kej mela. In zakaj sva se sposobna pogovarjat po netu od zjutri do zjutri, v živo pa vedno crash?

Ko je odhajal po stopnicah in sem gledala za njim, se je obrnil in še enkrat rekel: “Pa zamisli se mal nad sabo. Jaz tega ne rabim v življenju. Pa kabel si nabavi. Drži se. Lepo življenje. Adijo.”

Ma, zadavila te bom s tem kablom!

Darkness

Stala sva tam in se gledala v tišini. In moj kisli ksiht, k prov vidiš, da se bom vsak moment zjokala. Nisem mu rekla adijo. Zaprla sem vrata in se sesedla.

Tri ure nazaj sem bla še vesela, da prihaja, zdej pa spet trpim. Spet igram pingpong. Pljuvam v lastno skledo in grem čez vse meje.

Kje je lopar, da ga fuknem enmu v bučo?

Z vso jezo sem vrgla ven un kurčev laptop in mu takoj poslala: “Itak, da ti ne bom več pisala. KER MI ITAK KOMP NE DELA!” To je tist moment, ko si lahk officially spustiš metek v glavo. Ni besed za tok prfuknenga človeka k jaz. Model je popravil komp, sam en kabel bi mi še dostavil. Kill me now, resno. Ta moja eksplozivnost in vse. Za popizdit.

In zakaj se vedno glih ob njem obnašam k največja budala? Ko ne morem več ranit sebe, ranim druge. In to tiste, za katere mi ni vseeno. In pol ves zapit do fula miks med Badnje veče od Prljavo kazalište: “Al nisam ja ni pola tolko loš ko što kruže glasine, ja imam samo jednu nesreću, uništim sve što dotaknem”, in Darkness od Cohena: “Winning you was easy, but darkness was the price.”

Zakaj morm vedno dobit po pički, da dojamem dno? Vedla sem, da ne bo več odgovoril in da je konc. In vedla sem, da nimam več kej izgubit. Da je cajt za zadnji adut v rokavu. Cajt za resnico. In sem mu poslala samo en stavek, k ga že dolg nisem nobenmu rekla: “Men se zdi, da si ti men mal všeč.” Mogoče je pa to to.

Da ne bo odgovoril, mi je jasno. Ker v tretje ne gre rado.

In ko sem se danes zbudila s to slabo vestjo, kompi naokol premaknjeni, me je že čakalo sporočilo od založnika: “Vuk, Vuk, c-c-c, kaj sta spet mela?”

Nč. Kompe smo popravljali.