Humor je seksi. Mogoče se zato premalo smejimo.

Pred sabo imam knjigo Iztoka Lovrića Sinoči se je zgodil humor. Izbrane komedije 2000–2015. Nekatere so uprizorjene, druge ne. Naglas se režim. Ko berem, vidim v mislih Grapefruitovce. Če vam jo je časovna luknja zagodla, si lahko pomagate s filmčkom 400 letnih časov, ki slavi 100 let pizze v Ljubljani. Pišurija.

Grapefruitovci so se samoukinili. Zgodilo se je življenje. Prišle so službe, družine, teksti pa so ostali. Še vedno so aktualni. Priporočam. Za smeh, za zdravje gre.

Grapefruit so bili gibanje. Tako kot je to že dolgo Radio Ga Ga. Obožujem politično nekorektne standupe vseh profilov. Najlažje se je norčevati iz politikov. Če je humor dober, še ne pomeni, da tudi zaleže.

Te dni me preganja norčevanje iz same sebe. Imam prebliske. Ni prvič. V mislih sestavljam nekajvrstične štose na svoj račun. Na mojo luzersko plat. Luzerji so zabavni. Če to dela nekdo drug — no, poskuša —, mu/ji predlagam, naj vadi na sebi. Če bi mu/ji uspelo, bi dovolila, da to počne tudi na moj račun.

Iztočnice

Đurotova fora — ki mogoče niti ni njegova — je, da je Slovencem in Bosancem skupno to, da se radi zabavamo na račun Bosancev. Najlažje se je norčevati iz drugih. Tiste, ki v tem uživajo, iztiri, če se drugi delajo norca iz njih. Razen častnih izjem je slovenski humor na tej liniji. Primerljiv s sočnostjo slovenskih kletvic. Ven skače tudi pokojni Marko Zorko. Zgleda, da je v življenju napisal dovolj, da še vedno vžge. 

“Škoda, da se ne bomo nikoli več videli,” so mi rekli slepi, ko sem zapuščala skupne vaje za recitale. Nenehno so se norčevali na svoj račun. Drugim pa tega niso pustili.

Na njih se spomnim, ko se kdaj v kakšni ne najbolj domači družbi delam norca iz same sebe. Izpadem groba. Ni prijazno. Zakaj se ne hvalim? Zakaj ne poudarjam svoji svetlih, lepih in pozitivnih lasnosti? Dobili so se recimo z nekom, za katerega so domnevali, da obožuje lepo slovensko gorovje in pisano domačo besedo — potem pa takole. Sama sebi se smejim, ljudje pa trpijo. Ne gre mi. Moški, delo in denar se mi zdijo odlična iztočnica za pogovor, ampak ta vedno zamrzne. Revščina kot tema ubije pogovor.

Distanca pomaga

Ko sem enkrat na zmenek prišla v malček strgani majčki — zgledala je skoraj dizajnersko —, sem rekla, da je to del moje serije Fursella. “Težave sem imela s Fursom. Denar je kar odtekal, pa sem začela kreirati linijo strganih oblačil in torb.”

“Kaj je zdaj to? A nisi ti neka pisateljica?” pade pripomba.

“Energetsko sem zelo pretočna.”

“Hmm, a potem pišeš, ko te nekaj navdahne?”

“Ne, moj navdih je Furs.”

Okej, gremo dalje.

“Lepo, da si danes imela čas,” poskuša biti prijazen. Ampak potem ga vse mine, ko odmahnem z roko in rečem: “Ma ne, moj lover je z družino, nima časa. Žena me je prosila, če mu dam frej.”

No, to. Res nerodno. Po telefonu pa je bil duhovit. Distanca pomaga.

Zakaj jih torej moti, ko se zabavam na svoj račun? Kaj jim s tem naredim? Jim kaj vzamem? Jih prizadenem? Okej, mogoče nisva na isti humorni liniji, ampak po mojem se jim zdi narobe to, da usekam direkt nase. Morda bi bilo bolje po ovinku. Se prijazno smehljat in mežikat. Mogoče pa hočejo branit mojo “ženskost”.

Ne vem. Prijatelji so se navadili. Valjamo se od smeha. Še posebej, če sem sredi kakšne od mnogih kriz. Iz njih se vlečem ven, tudi ko sem sama.

Smeh boli, brez smeha pa tudi

Zakaj nimamo štosov na razmere, v katerih živimo? Zamudili smo priložnost za štose o bankirjih. Na meniju ni nič niti o EU ali o novih obrazih v politiki. Mogoče je bila slovenska vojna prekratka, da bi sproducirala priročnik za smeh. Iz desetih dni vojne na nam je uspelo sestaviti samo nekaj veteranskih društev. Uradni TV programi, ki jih prodajajo kot razvredilo, so duhamorni. Dolgčas na odmet. Godler je izjema. Domači standup mojstri se še mojstrijo, doslej me je zadel samo Pižama. Preostanek publike v dvorani je bil tiho. Za njih je bilo preveč, meni pa top. Brcal je v jedro reči, zastajal mi je dih. Potem pa sem izbruhnila v smeh. To je to.

No, sem pa edina tiho na kakšni komercialni uspešnici. Nekdo na odru reče pizda in dvorana se trese od smeha. Česa ne razumem?

Ko sem bila v bolnici na rutinski operaciji trebušnih mišic, me je sestra na prvih nekaj metrih počasnega sprehoda (s katetrom na štangi) zabavala tako, da sem komaj preživela. “Ne mi tega delat, vse me boli,” sem se zvijala. Ona pa: “Smeh je pol zdravja.”

To mi delaj. In mi je. Vse me je bolelo. Tudi od smeha. Kapo dol.

Obstaja antologija smeha v času vojne, krize, bolezni, lakote in kar je še podobnih tegob? Se vam zdi to neprimerno, ker gre za preveč hude, preveč žalostne situacije? Treba je nekako preživeti. Samo z jamranjem ne bo šlo. Ne pomaga. Ni nič boljše.

Humor vzpostavi distanco, nas zlepi ali raztrga, potolaži. Poleg tega je humor seksi. Mogoče ga je pa zato premalo.

Grem se še naprej delat norca iz sebe. Pa da vidimo, kam me bo to pripeljalo.