Šeraj na Facebooku za medijski umor

Včeraj je bila dogodek dneva kolumna dr. Veronike Fikfak, docentke na Pravni fakulteti v Cambridgeu, in reakcije nanjo na Facebooku. Zelo zgovorna zadeva.

Kot zunanja avtorica je za Delo napisala tekst v rubriki Slovenija leta 2041. V njem opisuje pripetljaj z “enim od pomembnih slovenskih pravnikov”, ki ga je kot doktorska študentka v Oxfordu hotela povabiti, da bi pri njih predaval. Po mailu ji je odgovoril takole:

“Kolegica Fikfakova, Vi se v svoji ‘dobronamernosti’ tega najbrž niti ne zavedate —, ampak Vaše pismo je ‘condescending’. Sem pač malo prestar, pa tudi naredil sem že kaj, da bi me hvalile — kako so ‘z veseljem prebrale’ — in me potem za nagrado povabile gospodične, ki morda ne bodo nikoli ustvarile kaj izvirnega. Tudi to, da ste slučajno na Oxfordu [manjka vejica] danes nikogar več ne impresionira. Danes pač že vsi vemo, kako se kandidatke regrutirajo [sic!]. Če bi me povabil kakšen resen profesor, to bi pa že bilo nekaj drugega.”

Stiff upper lip

Ljudje so se na Facebooku seveda upravičeno in predvidljivo zgražali nad omalovažujočim, vzvišenim in še seksističnim pokroviteljstvom neimenovane pravniške korifeje.

Sam bi neglede na vse skupaj pripomnil samo to, da mi ne gre v glavo, kako lahko človek — intelektualec ali ne — nekomu nekaj takega zabrusi v odgovor na prijazno povabilo.

Tudi če se je mu je zdelo, da obstajajo razlogi za dvom v strokovne kompetence pošiljateljice vabila, in če je sumil, da ga ne vabi v skladu z akademskim meritokratskim protokolom — pa če je še tako okostenel — in hierarhijo univerz, to še ne pomeni, da bi ji res moral tako cinično in zlohotno odgovoriti.

To se mi zdi najbolj neverjetno, da ne rečem patološko. Zakaj je kaj takega treba povedati? Zakaj človek hoče, da nekdo to ve? Ker je prepričan v lastno briljantnost? Ker ga (jo) hoče razsvetliti?

Morda pa je v “kolegici Fikfakovi” prepoznal intelektualni potencial in si je mislil, da ji bo kot slovenski doktorski študentki v Oxfordu imponiral ta njegov slovensko-britanski stiff upper lip? Morda pa jo je s to brutalno, slovnično imperfektno stilistično bravuro samo pecal? Ali vsaj testiral kot potencial za pecanje?

Drugače si tega ne znam razložiti.

Akrostih

Seveda pa so uporabniki Facebooka začeli takoj ugibati, kdo neki je ta človek. Padale so pripombe: “‘Pomembni’ slovenski pravniki, ki komunicirajo na tak način, si ne zaslužijo, da le potiho ugibamo, kdo so.” Ali. “Zakaj ni imena tega tipa?” Ugledna pravnica — vsaj za naše pojme, no, najbrž ne njegove — je v svoj komentar vkomponirala celo akrostih z inicialkami: “Respect. Še večji respect pa bi zaslužila, če Bi Mirno Zapisala ime.”

Če smo že ravno pri pravnih zadevah, bi kot bogaboječ pravni laik rekel, da je avtorica kolumne ravnala pravilno, da ni omenila žaljivca z imenom in priimkom. Inkriminirani mail je bil namreč del zasebne korespondence, zato bi pošiljatelj upravičeno protestiral proti javni objavi. In če bi svojo pravico do zasebnosti (pošte) uveljavljal po sodni poti, bi zelo verjetno pravdo tudi dobil.

To zagotovo ve tudi “kolegica Fikfakova” — zato je logično, da ni razkrila identitete svojega nesojenega dopisovalca/osvajalca.

Očitno pa je tudi vljudna. Bolj vljudna od gospoda profesorja. Razkrivati identiteto človeka, s katerim si privatno dopisuješ, se preprosto ne spodobi.

Disclaimer: Jaz sem to enkrat naredil, ker me je razkuril Rado Pezdir. Potem sem se šlepal na to, da je on začel s korespondenco, ki si je itak nisem želel.

Veronika Fikfak pa je tudi lahkomiselna. Kaj takega objaviti — tudi brez imena — v tiskanem Delu bi morda še šlo. Dandanes že. Ko pa je to enkrat šlo na Facebook, ni bilo več poti nazaj. Vsi vemo, koga je mislila. Vsi vsaj mislimo, da vemo, koga je mislila.

No, jaz imam še enega favorita. Me ne bi čudilo, če bi bil ta, ne tisti, ki ga imajo vsi v mislih.

To je v Sloveniji tako, kot da bi te pribili na križ. Človeka ne moreš pribiti na križ anonimno. V bistvu medijski umor. Facebook umor.