Primer Primoža Smrtnika: Slovenija je postala Kamerun

Če niste seznanjeni s primerom Primoža Smrtnika, si ga oglejte v arhivu TV Slovenija. Kot podizvajalec ni dobil plačila za opravljeno delo. Izvajalci mu skupaj dolgujejo 200.000€. Zato je za plače svojih delavcev najel kredit, ki pa ga ni mogel več odplačevati. Njegovo podjetje je šlo v stečaj, ostal je brez vsega. Tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Pri tem je resno zbolel. Samoplačniškega zdravljenja si ne more privoščiti.

ZZZS, ki mu Smrtnik dolguje denar (19.000€) — in ki Smrtniku dolguje še več (30.000€) —, ne pristane na poplačilo svojega dolga, dokler on ne poplača svojega. Ker tega seveda ne more, mu ZZZS ne vrne denarja, ki mu ga dolguje. Tudi na pobot ZZZS ne pristane, ker bi to bilo po njihovih izjavah “v nasprotju s temeljnim načelom pravičnosti”.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer poziva k razumu in človečnosti, ker da s pobotom ne bi bil kršen noben zakon. Toda posluha ni.

“Razvoj” in “strukturna prilagoditev”

Na tem mestu ne nameravam govoriti o ekonomski logiki primera. Prepričana sem namreč, da bi tisti, ki Smrtniku niso plačali opravljenega dela, imeli vrsto argumentov, zakaj mu niso plačali. Vsekakor nisem kompetentna razsojati, kdo ima v poslovnih rečeh prav in kdo ne.

Toda na tem mestu me zanima nekaj drugega. Namreč to, da je Slovenija postala Kamerun.

Pred leti sem napisala kolumno, v kateri sem napovedala, da s postsocialistično logiko “razvoja” ne bomo postali ne Švica ne Švedska, kot smo nameravali, temveč Kamerun.

Ko sem to napisala, so mi očitali, da ne poznam zemljepisa. Ker da Slovenija ni v Afriki. Itd. Kar je seveda zgrešilo problem.

Da postajamo Kamerun, ni bilo vprašanje geografske lege. Ampak problem uničevanja družbe v imenu reševanja ekonomije. Uničevanja socialne države v imenu reševanja ekonomije. Na podlagi osebne izkušnje iz Kameruna sem takrat zapisala, da bo tak “razvoj” Slovenije pripeljal do uničenja družbe in socialne države v interesu reševanja oz. saniranja ekonomije. In da bodo ceno plačali državljani.

Takole sta v svoji knjigi Economic Anthropology (2011) opisala stanje v revnih državah sveta Chris Hann in Keith Hart: gre za to, da je danes “odplačevanje dolgov postrgalo dohodke revnih držav tako, da je strukturna prilagoditev zminirala sposobnost vlad, da zaščitijo svoje državljane”.

Točno to. V Sloveniji smo že prišli do te točke. Kar kaže primer Smrtnika.

Lakota, deložacija, bolezen

Slovenija danes očitno ni več zmožna zaščititi niti temeljnih preživetvenih pravic svojih državljanov. In to celo v primerih, ko gre za lakoto, deložacije in bolezen. To je osupljiv rezultat slovenske samostojnosti ter slovenskega postsocializma in neokapitalizma. Ob 25-letnici lahko temu vsekakor aplavdiramo. Stojé. Še posebej, če se spomnimo, kje smo štartali. In kaj vse smo med kreativno destrukcijo, kot to opisujeta Hann in Hart, uničili.

Ampak danes nič o tem. To še pride.

Vrnimo se k Smrtniku. Zanj ni pravice. Da bi kdaj lahko dobil denar za opravljeno delo, seveda odpade. Da bi slovenska pravna država karkoli v zvezi s tem storila, tudi odpade. Tudi zdravstveno zavarovanje in zdravljenje odpadeta. Država in pravni red namreč ščitita tiste, ki vladajo. Država je orodje vladajočega razreda. Vedno in povsod. Tudi pri nas. Tako je zapisal že Marx.

In če Smrtniku ne moreta pomagati ne pravni red niti država, je jasno, da zanj tudi človečnosti ni. Niti tiste, ki ne bi kršila nobenih zakonov.  Ostane mu torej samo hlapec Jernej in njegova pravica. Ki pa se mu zaradi njegove bolezni vsak dan bolj in bolj oddaljujeta.

Nauk zgodbe?

Nauk je to, kar sem že od svoje kamerunske izkušnje naprej vedno razlagala študentom: da nas bo uvedba kapitalizma pripeljala do tega, da bomo pred vrati bolnišnice lahko umirali ali rojevali, pa to ne bo nikogar zanimalo — če ne boste imeli denarja za plačilo zdravljenja in bolnišničnih stroškov. Imeli pa ga seveda ne boste. Ker ne boste imeli služb. Ali ker vas večina ni iz dovolj bogatih družin.

Ljudem se bo dogajalo to, kar se dogaja Smrtniku: neglede na resnost bolezni in trpljenje zanje ne bo pravice. Niti usmiljenja. Da solidarnosti ne omenjam.

Ob tem primeru sem pomislila, da bi bilo treba ustanoviti nekakšen javno dostopni sklad, kjer bi si ljudje kot Smrtnik lahko izposodili denar za poplačilo dolga zavarovalnici, ki bi ga nato poplačala njemu. Čeprav verjetno tudi potem, ko bi Smrtnik svoj dolg poravnal, ZZZS še vedno ne bi poravnal svojega dolga do Smrtnika. Bi že našli kak izgovor.

A ker takih fondov nimamo, nam navadnim državljanom preostane samo, da se s Smrtnikovo zgodbo natančno seznanimo. In se na njo pripravimo. Ker to ni samo njegova zgodba. To je zgodba slehernega slovenskega smrtnika. Torej tudi vaša. Še posebej po uveljavitvi zdravstvene reforme.