Hillary vs. Trump: Rekviem za ameriški sen

12.6.2016 / 06:10 2 komentarja
Predsednika ali predsednico ZDA bodo izbrali tisti, ki bodo najbolj jezni: beli moški, bele ženske, pripadniki manjšin.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Gledam CNN. Pa smo tam. Bernie Sanders, zadnje upanje za kolikor-toliko demokratično in pravično Ameriko v naslednjih štirih letih, je izpadel iz tekme za demokratsko predsedniško nominacijo.

Ameriški oligarhi, ki so finančno in medijsko mastno podprli — kot vedno, ko gre za Clintone — Hillaryjino kandidaturo, so bili že v hudi paniki. Nekaj časa so nekatere projekcije namreč kazale, da lahko Bernie celo zmaga.

Zato je bil na najbolj gledanih TV postajah odrinjen na obrobje. Njegova pojavnost je bila skoraj trikrat nižja od Hillaryjine. Čeprav je imel najštevilnejše in najbolj inspirativne predvolilne shode. Čeprav je bil edini kandidat, ki je ogrel doslej v glavnem apolitično generacijo med 17 in 25 leti. V tej starostni skupini je v veliko zveznih državah zanj glasovalo več kot 70% Američanov. Ki so držali njegovo kampanjo nad vodo s svojimi finančnimi mini prispevki. Rekviem za ameriški sen.

Sužnji kapitala

Gledam RT (Russia Today). Predvajajo dokumentarni film z zgornjim naslovom, Requiem for the American Dream. V glavni vlogi najuglednejši in najstarejši ameriški kritični mislec Noam Chomsky.

V filmu nazorno razlaga, kako so ameriški finančni oligarhi od 70. naprej načrtno koncentrirali večino ekonomske moči v svojih rokah. Breobzirno in predatorsko. Z izdatno pomočjo ameriških predsednikov in drugih politikov.

Se spomnite CNN-ovske fraze “too big to fail” iz leta 2007. Banke — razen Lehman Bros in še kake — so ne samo preživele, temveč cvetijo še naprej kot vrtnice na gnoju. Na račun srednjega in delavskega razreda, ki v Ameriki skoraj ne obstajata več. Tisti, ki se še imajo za pripadnike teh razredov, pa so do vratu zadolženi. Tako kot večina ameriških študentov, ki se za študij na kaki bolj znani univerzi zadolžijo za 20 let vnaprej. Sužnji kapitala.

Pljuvanje po Sandersu

Na netu slučajno najdem filmček Democalypse z mojim najljubšim komikom in političnim komentatorjem Jonom Stewartom. Začne se s pljuvanjem TV komentatorjev po Sandersu, češ, long shot, nima šans, loonie, prestar, socialist in ne vem kaj še vse.

Stewart v zvezi s Hillary pove takole: “Mislim, da je zelo inteligentna ženska, ki pa je brez poguma, da bi se odločila, kaj so njena poltična prepričanja.” In to takoj potrdi z klipi njenih nastopov, v katerih je enkrat progresivka, drugič konzervativka, tretjič spet zmerna centristka, med besednimi dvoboji s Sandersom že skoraj socialistka…

Stewart tudi opozori, da se Hillary Clinton v vseh teh letih — od prve dame do senatorke in zunanje ministrice — ne more pohvaliti niti z enim omembe vrednim in obenem pozitivnim dosežkom.

“We came, we saw, he died!”

Najbolj odmevna je bila njena vloga pri destabilizaciji Bližnjega vzhoda in Severne Afrike med tako imenovano Arabsko pomladjo. Pod vplivom zahodnih medijev smo bili nekaj časa res prepričani, da je nastopil čas za demokratizacijo tudi tega dela sveta. In da je bila Gadafijeva smrt potrebna in neizogibna.

Dokler nismo odkrili, da je pred svojo štiriletno vladavino v State Departmentu in po njej za predavanja različnim naftnim in orožarskim pojetjem zaslužila milijone dolarjev. In jim kot zunanja ministrica vračala usluge v obliki eksluzivnih pogodb za črpanje na naftnih poljih v Iraku, delu Sirije in Libije in za dobavo orožja Savdski Arabiji, UAE, Kuvajtu…

Zato tudi kot ekofeminist — ne sprašujte, dolga zgodba — ne morem biti navdušen nad tem, da je Amerika dobila prvo uradno kandidatko za najvišji politični položaj. Ker je to pač Hillary z vso svojo umazano politično prtljago. Tista Hillary, ki je v nekem posnetku, prvič objavljenem na Assangevem Wikileaksu, za Gadafijevo smrt “izjavila: “We came, we saw, he died!” — in pri tem skoraj sama umrla od smeha.

S predvolilnimi izjavami, da bo kot predsednica razglasila Sirijo za no-fly zone, Hillary namiguje, da se ne boji niti Putina. Če bo to morala dokazati z jedrsko vojno, let it be.

The Trump House

Kaj pa Trump? O njem sem povedal že skoraj vse, kar mislim, v tem in tem članku.

Dodal bi samo to, da mi po svoji kampanji, v kateri je s poceni populizmom pometel z drugimi republikanskimi kandidati, ni več niti malo zabaven. Kot mnogi drugi komentatorji ugotavljam, da za njegovim političnim reality show likom ni nobenega racionalnega uma.

Z rasističnim napadom na zveznega sodnika mehiškega porekla Gonzala Curiela, ki preiskuje sumljivo poslovanje Trumpove “univerze”, je dosegel novo dno svojega rasističnega diskurza. In dal vedeti, da bo postavil nova, svoja pravila za vse, če bo postal predsednik — pravila za medije, politike, diplomacijo in ja, tudi za zvezne sodnike. Če bo Hillary mandžurska predsednica v rokah ameriških oligarhov, bo Donald mandžurski predsednik za lastni Trump & Co.

Pa še neonski logo naj montira na Belo hišo. Po novem The Trump House.

Danes ni lahko biti ameriški volilec. Odločitev, kdo bo naslednji ameriški predsednik ali predsednica, bo odvisna od tega, katere skupine volilcev bodo bolj jezne in bolj motivirane za obisk volišč: jezni beli moški, jezne bele ženske ali jezni pripadniki manjšin — ki bodo kmalu večina. Mladi Sandersovi volilci bodo ostali spet doma.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE