Ne filozofirat o rednem seksu z doma parkirano osebo

“Ljubezen je bila zanju prostor, ki ga lahko zapolni le ena, točno določena oseba, nenadomestljiva. Odsotnost te osebe zato nujno prinaša občutek izpraznjenosti, pomanjkanja.”

Citat je iz Fige, najnovejšega romana Gorana Vojnovića. Tako razmišlja mama Jana, ko odrasli hčerki ne razumeta, zakaj je srečna in zadovoljna. Njun oče je šel za eno leto delat v Egipt, Jana pa se je preselila v Ljubljano. Sprehajala se je po mestu, gledala filme, predstave, živela sama v stanovanju in uživala. Hčerki sta vztrajali, da je mama v resnici žalostna in sama in da se samo pretvarja, da je vse v redu. Kaj drugega se jima ni zdelo mogoče. In ko je mama rekla, da bi se rada ločila, je bilo njuno prvo vprašanje, ali ima ljubimca. Ne, je odgovorila. Potem sta še manj razumeli.

Samo za uvod nekaj iz lepe knjige Figa, ki se ji bom tokrat izognila.

Dvojina in množina

Citata ne bi rada zakoličila samo s svojo argumentacijo, me pa je spodbudil, da sem začela razmišljati v drugačnem kontekstu.

Ljubezen ponavadi povezujemo z dvojino. Ko vzdihujemo, da bi radi bili srečni v ljubezni, praviloma mislimo, da nam za to manjka ena oseba.

Kaj pa, če ni tako?

Sprašujem prijatelje in znance, ali je možno, da srečna ljubezen vključuje več odraslih oseb naenkrat. Ali sta emotivna in erotična demokracija možni?

Seveda hitro pokasiram, da nič ne vem o dolgih, dolgih razmerjih in da sprašujem neumnosti.

Res je. Ne vem, kako je z eno in isto osebo živeti skupaj deset let in več. “Saj ga boš spet našla. Samo ne filozofirat.” Ne gre samo zato, ali bom našla še enega junaka ali ne. Morda pa bom vse tisto, kar mi je všeč in za kar mislim, da rabim, našla v več junakih? Istočasno?

Nekaj časa mi je to uspevalo in je bilo prav fajn. Pa bi zdržala na daljši rok? Mogoče pa so občasne muke samo napačno tolmačenje kulturnega koda?

Bogokletno vprašanje, če se o tem pogovarjam z ljudmi, ki nekoga imajo. Že to, da “nekoga imajo”, zveni tako, kot da bi poleg nepremičnin posedovali tudi osebo. Ljubezen se pogosto pajdaši z besedo “imeti” — torej z nekakšno lastnino.

“Pomisli, da bi ta tvoj nekdo imel še nekoga. Potem ti ziher ne bi bilo prav.”

Spomnila sem se fanta, s katerim sem bila 20 let nazaj. Včasih ga več dni ni bilo domov. Mogoče se ima fajn s kakšno od fanic, sem si mislila. Res pa je, da sva se pogosto kregala in mi je včasih prijal nekajdnevni mir.

Šamar žrtve

Večkrat slišim, da je meni lahko, ker nimam otrok in ker sem sama. To zveni skoraj kot očitek. “Če imaš otroke, je življenje drugačno. Polno. Organizirano. Ti o tem seveda nič veš.” Tako pade šamar žrtve.

Še bolj pogosta je pripomba, kako sem lahko to sploh počela. Ti moški imajo vendar žene in otroke. Naj se poskusim vživeti v njihovo situacijo. Naj mislim na njih, ko se družim z njenim možem in njihovim očetom.

Sorry, ne mislim na to. Oba sva odrasla. Oba sva se odločila, da se bova nekaj šla. Otroci in žena s tem nimajo nič.

So žrtve res nujne? Se situacije ne da drugače razumeti?

Še večji šok za moje poslušalce pa je, da so ti moški lahko v dobrih odnosih s svojimi ženami, partnericami in otročički. Ker saj ne gre vedno za seks. Včasih je samo druženje, pogovarjanje ali crkljanje.

Ker vse štima

Odkod ideja, da mora biti nekaj narobe v teh odnosih, da nemoji moški okrog skačejo? To ni nujno. Meni je vedno všeč, če o svojih ženah lepo govorijo.

Poznam moške in ženske, ki imajo svoje partnerje/partnerke radi, dali bi jim vse, vse bi naredili za svojo družino — pa vendar si tu in tam privoščijo še koga. Ja — in to ob rednem seksu z doma parkirano osebo. Spet drugim je vse okej, da se le imajo doma dobro in lepo. Ne zanima jih, ali obstaja neka tretja oseba. Ker doma vse štima. Zvestoba je po mojem dogovor dveh ljudi, kaj to sploh je in koliko jima pomeni. 

Režala sem se in omedlevala, ko sem brala dnevnike Marka Zorka, ki je med drugim opisoval, kako se družijo njegova takratna ljubica in žena in prejšnje prijateljice. Super se mi je zdelo, da je odkrit, odprt, vsi okoli njega pa tudi.

Zbodljaji ljubosumja

Ko mi je bil všeč nekdo, ki je bil všeč mnogim, sem premlevala, kako bi se med sabo dogovarjali, kdaj bo s kom, če bi se med več nami kaj zgodilo. Si predstavljate debato žensk, ki gledajo v koledar in rečejo: “V sredo nimam časa. Mislim, da je frej. Lahko se zmenita.” Ali pa da bi mu rekla, da si želim vikend v dvoje, on pa bi odgovori, da bo preveril, ali se tista druga strinja z zamenjavo.

Ma, to bi bilo nekaj. Ne pa da moški brez besed izginejo, ker ne morejo dolgo toliko naenkrat prenašati.

Seveda me kdaj zgrabi posesivnost do nekoga, da bi ga imela samo zase. Tudi zbodljaje ljubosumja čutim. Ampak nikoli do žena.

Ko je eden od mojih davnih ljubimcev rekel, da se imata z ženo rada in da sta najboljša prijatelja, seksata pa z drugimi, sem padla dol. Od začudenja. Malo kasneje pa še dobesedno. Še vedno je z ženo, po mestu pa se sprehaja z novo ljubico. Očitno to vsem ustreza.

Ne bom dvomila in ne bom iskala žrtev. Preprosto verjamem, da je tudi to možno. Verjamem iz perspektive dolgega samskega staža. Nekatere stvari rada počnem sama. V miru. In ko se prepuščam tem užitkom, se sprašujem, ali bi res lahko imela rada nekoga, ki bi bil nenehno z mano? Nisem prepričana. Bi ga bila pa vesela, ko bi prišel k meni.