Švicarski referendum o UTD so slovenske mokre sanje

9.6.2016 / 06:10 Komentiraj
Tako pač funkcionirajo slovenski mediji. Škandali in mokre sanje. Prvega je dovolj že doma, po drugo pa morajo v tujino.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti iz Zagreba v Zürich, 7. junija 2016

Dva dogodka sta zaznamovala Švico prejšnji teden, toda v Sloveniji je odmeval le eden. Zakaj veličasten predor ni vzbudil skoraj nobenega zanimanja, o univerzalnem temeljnem dohodku pa so se vsi razpisali?

Naj spomnim: v Švici so 1. junija odprli najdaljši železniški predor na svetu. Dolg je kar 57 km in povezuje osrednjo Švico s kantonom Ticino na južni strani Alp. Gradili so ga 17 let, stal je dobrih 10 milijard evrov. Velik del tovornega prometa bo preusmerjen na tire, potovanje pa se bo za potnike skrajšalo za dobrih 40 minut.

Velika pridobitev za Švico, še večja za vso Evropo.

Nekaj dni pozneje so Švicarji na referendumu glasovali o UTD. Ideja ni imela možnosti. Zavrnili so jo z veliko večino. Toda o njej so resno razpravljali že nekaj let prej. Kako naj ljudje, ki jih je vedno več, živijo v času, ko je dela vedno manj? Švica je prva država, kjer je tak model financiranja prebivalstva dobil vsaj resno politično dimenzijo.

Evropski hommage Švici

Zakaj je NEAT — Neue Eisenbahn-Alpentransversale, kot st.-gotthardskemu predoru skrajšano rečejo Švicarji — pomemben tudi za Slovenijo?

Ne gre samo za najdaljši železniški predor na svetu, gre za mnogo več. To je predor, ki je v Alpah. Sredi Alp. Lahko rečemo, da je na nek način zgrajen v slovenskem prostoru, čeprav ne neposredno. Zgradili so ga na podlagi odločitve, izglasovane na referendumu leta 1992. V sedemnajstih letih. Z nekaj manj denarja kot so sprva načrtovali. In to s svojim denarjem.

Švicarjem se je ob tem poklonila vsa Evropa. Na otvoritev so prišli vsi tisti, ki nekaj štejejo. Nemčijo je zastopala kanclerka Angela Merkel, Italijo premier Matteo Renzi, Francijo predsednik François Hollande. Tam je bila je Evropska komisija s komisarko za promet Violeto Bulc. Bili so premieri oziroma najvišji politiki vseh sosednjih držav.

Slovenija pa ne

Na tem francosko-nemškem vlaku pa ni pa bilo slovenskega predsednika Boruta Pahorja. Niti premiera Mira Cerarja. Dobesedno. Švicarji so na otvoritvi namreč zapeljali goste z vlakom skozi veličastni novi predor.

Čeprav gre za pomembno evropsko prometno povezavo, je to predvsem alpski projekt. Naj še enkrat naštejem alpske države: ob Švici so to Avstrija, Liechtenstein, Nemčija, Francija, Italija in Slovenija. Razen Slovenije so vse te države imele na otvoritvenem vlaku svoje najvišje predstavnike.

Švicarji morda zato niso povabili Slovencev, ker našo malo državo bolj povezujejo z Balkanom kot pa z Alpami. Ampak to je vprašanje za slovensko zunanje ministrstvo in diplomacijo. Če je res tako, bi morali Švicarje opomniti na slovenski geografski položaj. Še bolj kot na to pa na željo, da bi sodelovali na otvoritvi v enaki zasedbi kot druge alpske države.

Morda je bilo to krivo, da je otvoritev predora v glavnem zaobšla slovenske medije. Zaznali so jo obrobno in medlo. Nemška in avstrijska javna televizija sta (poleg švicarske, seveda) neposredno prenašali otvoritveno slovesnost.

Televizija Slovenija se je istega dne bolj izpostavljeno spominjala 25-letnice karavanškega predora, ki je dandanes — ko je ves čas delno zaprt zaradi obnov — bolj sramota kot pa ponos… Istega večera v Odmevih odprtju gotthardskega tunela niso namenili niti sekunde. Podobno je bilo tudi na internetu in na komercialnih televizijah.

Kje je naš skupni prostor?

Zavedanje našega skupnega prostora ni problem samo pri Švicarjih, temveč očitno še bolj pri Slovencih. Če bi si bolj želeli postati del tega okolja in če bi bili za to tudi pripravljeni nekaj narediti, potem bi nas sprejemali drugače. Politiki in mediji bi morali imeti pri tem vodilno vlogo — a kaj, ko večina ljudi dobro govori samo hrvaško, redkokdo pa zna nemško in italijansko. O hrvaški politiki in družbenih razmerah mediji poročajo skoraj tako obširno kot o slovenskih. Politiki in mediji to okolje dojemajo kot svoje, že Avstrija in Italija pa sta za nas tujina. O Nemčiji in Švici tu sploh ne bi govoril.

Slovenija bi morala zavrteti svoj politični in medijski kompas. Od jugovzhoda proti severozahodu.

Dan za UTD brez UTD

V nedeljo je bil v Švici referendumski dan. Ljudje so na zvezni, kantonalni in občinski ravni odločali o več stvareh.

Švicarski referendumi redko zaidejo v slovenske medije. Ko je šlo za univerzalni temeljni dohodek, pa je bilo popolnoma drugače.

V Sloveniji so o tem na veliko pisali in poročali že pred referendumom, še bolj pa po njem. Udarna poročila so bila v ponedeljek polna zgodb o tem, da so Švicarji s 77% zavrnili pobudo, da bi vsak odrasel Švicar dobil za preživetje 2.500 frankov, vsak otrok pa 650 na mesec.

Zavrnitev je bila pričakovana. Kljub temu pa 23-% podpora takšnemu modelu socialne države pobudnike hrabri, da gre vendarle za zanimivo rešitev za prihodnost.

Toda odkod v Sloveniji toliko zanimanja za to temo? V Sloveniji prav nobena stranka ne razmišlja o UTD. Očitno ne gre za nekaj, kar bi lahko v kratkem postalo zanimivo tudi za Slovenijo. Prepričan sem, da je v tem primeru šlo za slovensko nagnjenost k medijskemu senzacionalizmu in za voajerizem. Ali po domače — za mokre sanje. Slovenske mokre sanje.

Tako pač na žalost funkcionirajo slovenski mediji. Prodajajo škandale in mokre sanje. Prvega imajo dovolj že doma, po drugo pa morajo v tujino. Pa čeprav v Švico. Da lahko ljudje preračunavajo kot pri monopolyju, kako dobro bi družina z recimo dvema otrokoma živela s 6.500 CHF (5.750€) UTD na mesec.

No, nekje sem zasledil pripombo, da bi slovenski UTD lahko znašal največ 300 do 500€. Sanje postanejo ob tem manj mokre. Za dobro življenje je treba nekaj tudi ustvariti.

Središče in obrobje

Navidez nepovezani švicarski zgodbi nas opozarjata na problem središča in obrobja. Švicarji so ves čas v središču sveta. Naj gre za CERN ali število izumov na prebivalca ali pa za veličastne infrastrukturne projekte kot je 57 kilometrov dolg železniški predor. Švicarji so med prvimi in najboljšimi na svetu. Prvi so bili pri UTD, ko se v nekaterih evropskih državah (Nizozemska, Finska…) o tem šele sramežljivo pogovarjajo. Toda Švicarji so s preverjanjem na referendumu ideji dodali pomembno politično dimenzijo. Tudi pri tem vprašanju so se torej umestili v središče sveta.

Slovenija pa je ob teh dveh primerih še enkrat jasno pokazala, da sodi na obrobje. Med družbe, ki nimajo idej in poguma, da bi rinile v središče. Ne v središče zbirokratizirane EU ali — še huje — vojaške zveze NATO, temveč v središče, ko gre za pomembni temi infrastrukturne urejenosti in socialne pravičnosti. Oboje bi moralo biti še kako pomembno za Slovenijo, ki se duši v tranzitnem prometu, nima pa nobene rešitve, kako bo ta problem odpravila.

Socialna podoba sveta in s tem tudi slovenske družbe se hitro spreminja. V Sloveniji premalo resno in drzno razmišljamo o tem, kakšna bo Slovenija leta 2046. Do takrat bodo še veliko več človekovega dela prevzeli računalniki in roboti.

Slovenski politiki očitno mislijo, da bo za družbo najlažje, če se bodo kar vsi izselili. Saj, Slovenija lahko ostane tudi prazna. Samo še za tranzit. Prometa in idej.

Seveda pa politiki ob tem pozabljajo, da bodo s tem za vedno odšli tudi njihovi volilci.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v torek, 7. junija, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Slovencem pa le mokre sanje.... Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE