Primer Zimmermann je obrazec. Tako deluje SLO (z)družba. Da gledate stran.

Primer Zimmermann ni individualna patologija, ampak slovenski obrazec normalnosti. Ki je povsod. Je del značilne domačijskosti, ki vodi slovensko družbo že stoletja.

Logika je jasna: posamezniki, člani domačije, ki so med seboj preživetveno odvisni, ne obelodanjajo praks, ki bi lahko škodile ugledu in dobremu imenu njihove domačije.

V domačiji ni nihče nikoli obešal na veliki zvon, da je gospodar pijanec in nasilnež, ki pretepa ženo in posiljuje hčer. To so sicer vsi vedeli, a so se vsi delali, da ne vedo. Vsi so gledali stran. In niso naredili nič.

Milena Miklavčič v svoji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače — ki bi jo morali prebrati vsi, ki hočejo razumeti, kdo Slovenci so in kakšna logika jih vodi — poroča, da je naletela na kar nekaj primerov, ko so imeli očetje s svojimi hčerkami otroke.

Je kdo ukrepal? Seveda ni. Je kdo kdaj kazensko odgovarjal? Seveda ni.

Nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne rečem

Vsi so se vedno delali, da nič ne vidijo. Da se ne dogaja nič prepovedanega. Da je bilo vse v najlepšem redu. Treba je bilo ščititi ugled in dobro ime družine, domačije. Individualno trpljenje hčera in drugih ni bilo pomembno. Preprosto ni štelo.

V Zimmermannovi štoriji je enako, le da so vloge nekoliko prerazdeljene.

Oče, kršitelj pravil, je Zimmerman. Domačija je zdravniška srenja. Individualno trpljenje hčera pa je trpljenje bolnikov in bolnic, ki jih je Zimmermann mesaril.

Tudi v tem primeru njihovo trpljenje ne šteje. Zato so gledali stran. Se delali, da nihče ne ve, kaj se dogaja. Čeprav so nekateri zdravniki na to opozarjali. In poskušali popraviti, kar je Zimmermann razmesaril. Ampak domačija na njihove ugotovitve ni reagirala. Vsaj ne javno. Treba je bilo ubraniti ugled in dobro ime domačije. V tem primeru zdravništva.

Tudi vi sodelujete

In zdaj mi prosim nikar ne govorite, da tega obrazca ne poznate. Da v njem ne živite. Da v njem ne sodelujete. Ker seveda praviloma vsi v tem živite. To gledate. V tem sodelujete. Tako deluje slovenska družba. Ki zato ni družba, ampak združba. Prepredena z domačijami in njihovim načinom funkcioniranja.

Sama se srečujem s takimi praksami, odkar pomnim. Se z njimi borim. Se jim zoperstavljam. Oseba, ki me ima res rada, me je zadnjič vprašala: “Kaj si dosegla?” — in sama odgovorila: “Nič.”

In še prav je imela. Edini rezultat mojega zoperstavljanja je, da veljam za konfliktno osebo. To je vse.

Obrazec je splošno prisoten. Različna so samo konkretna okolja, v katerih se pojavlja.

Univerzitetna domačija

O primerih zimmermannovske logike bi vam lahko še in še poročala. Sindikalni zastopnik sedi na sestanku in na računalnikom prenareja razpis, na katerega se hoče prijaviti tako, da bi samo on izpolnjeval pogoje. Vsi to vidijo. In ne naredijo nič. Primer je iz univerzitetne domačije.

Drugi primer iz istih logov: študijske programe prilagajajo tako, da sledijo interesom učiteljev, mnenja študentov pa ignorirajo. Vsi to vidijo. Vsi vedo, da mesarijo študijske programe. In da bodo to ceno plačali študenti. A nihče ne naredi nič. Ker je treba ščititi dobro ime in ugled fakultete. Domačije.

Tretji primer: predmete z določenega strokovnega področja razdelijo med člane domačije — neglede na to, ali se nosilec sploh ukvarja s tem področjem ali ne. Ko na to opozorim, me napadejo. Ko na to opozorim vodstvo, mi rečejo, da to ni moja skrb, ampak njihova. Ne upoštevajo strokovnih kriterijev. Logično, ker gre za člane domačije. V domačiji namreč nikoli ne nagrajuješ kvalitete in obsega dela. Ampak članstvo.

Kar se dogaja tudi danes. Ne samo med zdravniki. Ampak tudi povsod drugod. Tudi na univerzi. Vsi se delajo, da se nič ne dogaja. Da je vse v redu. Kot v primeru, ko zvemo od staršev in študentov, da nekateri zaposleni skupaj s študenti uživajo drogo. Po mnenju nekaterih zaposleni študente celo navajajo na drogo.

Spet nobene reakcije. Vsi gledajo stran. Ne vidijo ničesar. Saj je treba skrbeti za dobro ime in ugled fakultete. Itd.

Za dobro ime in ugled

Zaskrbljujoče pa ni samo to, da na kršenje zakonov, pravil, etičnih kodeksov itd. nihče ne reagira. Ker če bi reagiral, bi te prakse razkril. In če bi jih razkril, bi postale vidne. In če bi postale vidne, bi škodile dobremu imenu in ugledu domačije. Pri tem obračanju glave stran je še bolj zaskrbljujoče to, da tisti, ki te prakse izvajajo, vedo, da zoper njih ne bo nikoli nihče ukrepal. Ker bi bila institucija ob dobro ime. In zato veselo delajo naprej. In premikajo meje kršitev v nedogled.

Zato je v Sloveniji tako kot je: povsod, kjer nekoliko podrezate ali dvignete preprogo, se pokažejo kršitve in nepravilnosti. Cela množica. Ki jih ni in ni konec.