Se morajo sedmošolci res učiti o kvasovkah v pivovarni?

5.6.2016 / 06:08 1 komentar
Otroke bi rada vzgojila v zmerne potrošnike. Vendar nisem edini zgled. Otroci so tarče marketinga povsod. Tudi v šolah.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zmeren potrošnik je tisti, ki kupi samo to, kar potrebuješ. Raje manj kot več. Predvsem pa zna presoditi, kaj je tisto, kar rabi.

Zato svojih otrok ne jemljem s sabo v trgovine. Po mojem ni nujno, da otroci vejo, kaj vse lahko kupiš. Ker vsega tega je res preveč.

Če že grejo z mano, običajno ne dobijo nič ekstra. Včasih v voziček pade kakšen sladoled. Nimamo tega sistema, da si lahko ob vsakem obisku trgovine nekaj izbereš. Jaz si tudi ne. S tem jih razvajajo babice in dedki, pa kakšno sosedo včasih obrnejo. Pa se kljub temu bašejo s sladkarijami. Tudi igračke iz kinder jajc imamo vsepovsod.

Blagovna menjava

Moji trije sinovi ne moledujejo za oblačila določenih blagovnih znamk. Čeprav zadnje čase opažam, da je na obzorju skejterska scena in da postaja pomembno, katere superge za basket imaš.

Trenutno pa vseeno kaže, da ne bojo razvili smisla za modo. Vseeno jim je, kaj navlečejo nase. Mlajša dva ne opazita niti tega, ali so oblačila obrnjena prav ali narobe. Izbiram in kupujem brez njih.

Še bolj pa sem vesela, če mi tega sploh ni treba. Oblačila nosijo eden za drugim. Brez pripomb. Ko jih prerastejo, jih podarim prijateljicam z mlajšimi otroki. Od tistih, ki imajo starejše, pa jih dobimo mi.

Takšna blagovna menjava nam ustreza. Ne gre samo za prihranek denarja in časa, ampak predvsem za to, da ti ni treba hoditi po trgovinah, kjer nate in na tvoj naraščaj na vsakem koraku preži potrošniški duh. V hali A smo bili skupaj samo enkrat. In še to samo takrat, ko smo na vrat na nos kupovali pištolo za kavbojca in spiderman kostum za pusta. Včasih pač ne gre drugače.

Otrokom ni treba vsega omogočiti

Imaš ljudi, ki na vsakem koraku nekaj kupijo. No, jaz tega ne bi. Predvidevam, da bo vedno hujše, zato se v tem duhu trudim tudi s svojimi sinovi. Da si ne bi ves čas želeli sto in eno reč, ki je sploh ne rabijo.

Ampak v njihovih življenjih ne obstajam samo jaz.

Največja skušnjava so itak vrstniki. Tu nimaš kaj, razen da mulcem čim večkrat poveš in pokažeš, da ni treba biti kot drugi. Pa da si imun na njihove želje za stvarmi, ki jih nekateri otroci imajo, za svoje pa veš, da lahko o njih samo sanjajo. Enkrat se jih bo že prijelo.

Naša večna tema je recimo tablica. Nama se zdi nepotrebna, oni so pa sveto prepričani, da brez nje ne gre. Otrokom ni treba omogočiti vsega. V današnji družbi bojo itak imeli največ od tistega, česar nimajo.

Ker se jim želje ne izpolnjujejo kot po tekočem traku, so me vsi trije že kdaj vprašali, če smo revni. To je sicer relativno, ampak lahko bi bili. V resnici ni pomembno. Nikoli si ne bi kupila ure za 10.000€. Pri avtomobilu je važno samo to, da je varen in da se ne pokvari na vsakem vogalu. Pa eden na družino je čisto dovolj.

Šolski primeri

Potem so pa tukaj še takšni, ki poskušajo otrokom — posredno pa seveda meni — nekaj prodati na zvit način.

Ponavadi se to dogaja, ko me ni zraven. Prvošolec mora recimo celo šolsko leto okoli vratu nositi rumeno rutko z logotipom zavarovalnice. Ali pa mu velikodušno podarijo zvezek z risanim junakom, ki reklamira pašteto.

Imaš tudi celo vrsto reklamnih letakov, ki oglašujejo izvenšolske dejavnosti in na katerih je poleg oglasa za tečaj rolanja za učence prve triade čisto slučajno še oglas za organizacijo team buildingov in promocij, ki jih izvaja isto podjetje.

Ni dovolj, če doma na nabiralnik nalepiš nalepko, da nočeš oglasov.

Učiteljice pravijo, da nekatere nove napitke in jogurte spoznajo v šoli, saj jih proizvajalci po nižji ceni ponudijo šolam, še preden izdelek pošljejo na trg. Če vemo, da otroci staršem pogosto sugerirajo, kaj naj kupijo, je to za proizvajalca cenovno precej ugodna trženjska metoda. Zadnjič smo v tem duhu razpravljali o novem topljenem siru, ki so ga dobili v šoli, ampak smo na koncu vseeno kupili kar staro dobro zdenko.

Razumem šolo, da kupuje ceneje, če lahko. Ne razumem pa tega, da sedmošolce za naravoslovni dan vodijo v našo največjo pivovarno in da se to zdi vsem normalno. Tja se vsako leto zgrinjajo učenci iz vse Slovenije.

Razprava o kvasovkah po mojem sodi v naravoslovno učilnico — na licu mesta pa za vsak slučaj jaz raje ne bi razpravljala o pivu z 12-letniki.

Ampak mene itak nihče nič ne vpraša. Ko mi je najstarejši zadnjič povedal, da si bojo ogledali proizvodnjo piva, sem pomislila, zakaj jih ne bi peljali v mlekarno.

Ampak v bistvu je isti šmorn. Na koncu bi jim namesto plastenke sladke pijače v roko pač potisnili jogurt z novim okusom. Še dobro, da jim niso dali kar piva.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE