Zločin in kazen honorarnega dela. Fuj!

2.6.2016 / 06:08 1 komentar
Lahko bi jim naredila slabo reklamo, ampak brez veze. Vedno se bo našel nekdo, ki naivno verjame, da bo dočakal plačilo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vedno se počutim zelo zoprno, ko moram terjati zamujena plačila za delo, ki sem ga opravila v roku, brezkompromisno in z veliko vložene energije. Če bi imela šesti čut glede potencialnih neplačnikov, se sploh ne bi trudila, ampak nikoli ne veš vnaprej. Nekateri delodajalci so zelo prijazni in ustrežljivi, dokler ne dobijo tvojega računa in je čas za nakazilo.

Potem pa se začne romanje v deželo Nije.

Moja prva izkušnja — po mojem precej pogosta za mlade, nadobudne priložnostne delavce, ki so nujno potrebni dodatne žepnine — je bila v najstniških letih v lokalnem lokalu. Lastnik me je ganjal po kafiču od ranega jutra do poznega popoldneva. Poleg kelnarjenja sem morala vsako jutro še temeljito posesati in pomiti tla, da je prihranil na čistilki, vsak večer temeljito očistiti kavni avtomat, preložiti milijon steklenic iz skladišča v hladilnik, pedantno posprejati vse mize in stole in okna itd. itd. itd.

Stalna praksa

Domov sem hodila popolnoma zgarana z bolečim hrbtom in nogami, ampak motivirana in osredotočena na obljubljeno plačilo, s katerim sem nameravala uživati na morju.

No, potem mi je rekel, da nisem opravila probe in me poslal domov — brez honorarja, seveda.

Izkazalo se je, da je to bila njegova stalna praksa. Kar naprej je menjaval zaposlene prek študenta in vedno prišel na dan z glupim razlogom za odslovitev. Baje je nekatere celo obtožil kraje cigaret in podobnega. Hinavsko!

Del mene je bil zelo vesel, ko je lokal čez nekaj časa propadel. Čeprav jo je on verjetno odnesel s plusom, saj razen ene stalno zaposlene po mojih poizvedbah namreč ni plačal nikogar!

Sanjske počitnice

Moja druga študentska službica je bila v prikupni potovalni agenciji sredi mesta. V delu sem blazno uživala in tudi šef je bil prijazen. Odmerjal nam je zdravju prijazne odmore in obljubljal precej dobro plačilo za študentsko (!) poletno delo. Zato mi ni bil problem tu in tam ostati v službi tudi po zaprtju agencije in se do poznega večera spopadati s papirologijo, ki sicer ni bila v opisu mojih delovnih nalog.

Proti koncu poletja sem evforično odpeketala na počitnice. Ampak ko je prišel čas, da zapravim, kar sem zaslužila, je bilo stanje na računu — 0.

Šefu sem iz tujine poslala sporočilo, da nujno potrebujem denar, on pa se je delal neumnega. Pisala sem mu vsak dan in poročala, da sem zaradi njega na kruhu in vodi, ko bi morala biti na koktejlih in sladoledu, pa da ne morem v vodni park, ker je vstopnina, in da ne morem na izlet z ladjico, ker je potrebno doplačilo… Na koncu sem si morala od kolegov sposoditi denar, da sem lahko preživela kolikor-toliko normalen dopust.

Po nekaj tednih, ko sem bila že doma, se me je končno usmilil in nazakal denar. Ampak za občutno manj ur kot sem jih opravila. Nadur ni plačal, neplačane odmore pa je veselo zaokrožil navzgor.

Zimsko spanje

Nekaj let nazaj sem pisala članke za mesečnik, ki je izhajal že dolga leta. To bi moralo pomeniti, da imajo precej bralcev in da pošteno poslujejo. Ko sem po mailu izstavila račun za dogovorjeni znesek za članke, pa se urednik ni več oglasil.

Ko sem izbrskala telefonsko številko računovodstva, so mi prijazno povedali, da računa sploh niso prejeli. Takoj sem ga poslala še enkrat. Nič. Klicarila sem jih vsak teden. Vsakič so rekli, da bo denar nakazan v roku treh do petih dni.

Po kakem mesecu se je urednik končno prebudil iz zimskega spanja in iskreno pojamral, da nimajo denarja, s katerim bi me plačali. Kam je šel dobiček od sponzoriranih člankov in oglasov, ne vem. Honorarnim piscem v roke zagotovo ne! 

Urednik mi je potem predlagal, da mi v zameno za moje delo poklonijo nekaj knjig, ampak če bi jih hotela, bi si jih že kupila. Nekako sem si izpogajala vsaj delno plačilo in si obljubila, da nikoli več ne bom pisala za naprej, dokler ne vidim honorarja za prvo opravljeno delo.

Naprej opomin, nato terjatev. Juhu.

Najbolj grozno pri freelance delu je to, da neglede na to, koliko računov pošlješ in kolikokrat tvoj računovodja zagrozi z opomini, nihče niti ne trzne — kaj šele, da bi plačali tudi ceno opominov. Če pa sam pozabiš plačati odmero dohodnine, ali pa — glede na številne neplačnike — nimaš sredstev, s katerimi bi jo poravnal, to države ne zanima. Naprej opomin, nato terjatev. Juhu.

Trenutno lovim računovodjo za delo, ki sem ga opravila pozimi. Honorar bi moral po najbolj počasni možni poti prispeti v drugi polovici aprila. Ampak moj bančni račun je še vedno osamljen.

Gospodič, ki ureja plačila, nima telefonske številke, dosegljiv je samo prek maila. Kar je seveda zelo ugodno za izmikanje. Vsakič, ko kaj potečnariš, preprosto pritisne “izbriši”. Ko mi ga je končno uspelo pritipkati po mailu, se je najprej skliceval na to, da mojega računa ne more odpreti. Ni problem. Spremenim datoteko, pošljem še enkrat. Reče, da datoteko sicer odpre, ampak številke so kao neberljive. Čudno, na mojem računalniku, tablici in pametnem telefonu so kristalno vidne. Ampak okej. Natisnem PDF vseh računov in pošljem. Spet nič. Tip me nonšalantno ignorira.

Bubregi v loju

Kličem gospodično, s katero sem se dogovorila za delo in pogoje, ampak reče, da ona s plačili nima nič. Super. Poloti se me krvoločna jeza in računovodjo napadam z maili po večkrat na dan. Brez uspeha. Gospodična po petih sporočilih po mobitelu končno odpiše, da ima tudi ona problem s plačili in da niti ona nima telefonske številke človeka, ki bi ta problem popravil. Kakšna firma!

Po nekaj dneh se spet javi in potoži, da dela po 12 ur na dan, računovodja pa je bojda tako zaposlen z urejanjem papirologije strank (naročnikov), da se bo izjavalcem — torej meni — lahko posvetil šele čez kak teden. Nimam druge izbire kot da čakam in vsak dan pošiljam svarilne maile in se ob tem počutim kot zločinec, čeprav nisem nič zagrešila. Razen odločitve, da delam za njih, seveda.

Edino, kar je v moji moči, je to, da jim naredim slabo reklamo na spletu in da na socialnih omrežjih posvarim druge freelancerje, ki bodo morda nekoč delali za to podjetje. Ampak se mi zdi škoda tratiti energijo za tako banalen namen. Trg je velik. Vedno se bo našel nekdo, ki bo podlegel, saj potrebuje zaslužek in naivno verjame, da ga bo dočakal.

Kruta igra, pri kateri se moramo samo izvajalci držati pravil — bognedaj, da zamudiš kak rok oddaje! —, neplačniki pa mirno živijo naprej kot bubregi v loju. Fuj!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE