Človek, ki je videl umreti 10.000 ljudi na dan

Sol zemlje, film Wima Wendersa o fotografu Sebastiãu Salgadu, sva prvič videla v Prizrenu, na fantastičnem DokuFestu avgusta 2014. Eden najboljših festivalov dokumentarnega filma v Evropi se je razvil iz državljanske pobude, kaj pobude — upora leta 2002, da ne dajo letnega kina zaradi gradnje parkirišča in trgovskega centra.

Veton Nurkollari, duša festivala in umetniški direktor, sin prizrenskega fotografa, nama je za Sol zemlje prijateljsko pripročil, naj jo greva raje gledat v temo dvorane Europa centra, saj da bodo Salgadove črno-bele fotografije tam bolj prišle do izraza kot v polmraku letnega kina ali med lučmi kavarnic na obrežju reke.

In sva šla. In nama ni bilo žal.

Pogozdovanje duše

Dandanes, petnajst let pozneje, zasede festival avgusta, takoj po ramadanu, kakšnih deset do petnajst prizorišč po vsem mestu — od obranjenega kina in mestne trdnjave mimo kulturnega doma in z evropskimi sredstvi zgrajenega centra pa do obrežij Lumi i Bardhë/Bistrice. Dokumentarcem so se v teh letih pridružili glasbeni koncerti, fotografske razstave, teoretske debate, delavnice za otroke in mojstrski tečaji. Organizatorji so se nekoč borili z županom, zdaj pa se tam srečujeta kosovski predsednik in albanski premier. Z županom pa se še vedno borijo.

Poznal sem Salgadove fotografije človeškega mravljišča zlatokopov Serre Pelade, nisem pa videl vseh tistih izjemnih podob narave, ki so od sinoči na ogled tudi v Ljubljani (Geneza). Vedel sem, da po podobah genocida v Ruandi nekaj časa ni mogel fotografirati. Nisem pa vedel, da sta se s soprogo privajala nazaj na naš svet s svojevrstno terapijo ponovnega pogozdovanja od suše prizadetega družinskega posestva v Braziliji.

Gledati Sol zemlje na Kosovu je bilo nekaj posebnega. Pozneje sem v Guardianu našel tole Salgadovo misel:

“Veliko govorimo o statistiki, ne govorimo pa o resničnih čustvih. Obisk Kosova me je spomnil prav na to. Med to vojno smo dobivali veliko statističnih informacij o številu bombnikov nad Kosovom, o številu pilotov, ki so leteli nad Srbijo. Nihče pa ni govoril o trpljenju resničnih ljudi, ki so tam živeli. Ko so prečkali mejo med Kosovom in Albanijo, so begunci pričakovali, da jih bodo pričakali odprtih rok in jih odpeljali v svoje države — v Francijo, Nemčijo, ZDA. Motili so se, nihče jih ni čakal. Bojevali smo veliko vojno, porabili milijarde dolarjev v njihovem imenu, toda za njih nismo storili ničesar.”

Sprožilec fotoaparata in sprožilec puške

Tako kot so brutalno resnične Salgadove podobe našega sveta, so brutalno resnične tudi njegove besede, ko govori kot šolan ekonomist. Toda od vseh podob v dokumentarcu mi je najbolj ostala v spominu ena filmska, ko Salgado sedi na vrhu hriba, kamor je že kot otrok hodil z očetom. Pokrajina okrog je tako veličastno velika, širna kot morje, da se obzorje izgublja v vesolju.

Samo če si dovolj zgodaj upaš splezati dovolj visoko in si drzneš pogledati čez, se ti odprejo veličastne podobe. Oko rabi roko. Pa ne za sprožilec — ker ta je lahko tudi puškin —, temveč za to, da ti odpre obzorje. Očetovsko, materinsko, žensko, otroško roko, peu importe, kot bi rekel v mehki francoščini Brazilec Salgado. A ta vsebnost drugega v podobah, ki jih vidijo naše oči, je ena od lepših lekcij Wendersovega filma Sol zemlje.

Da, Wendersovega. Čeprav je od vseh njegovih filmov, ki jih je posvečal fotografom, na srečo in paradoksalno ravno ta najmanj njegov — saj je prav zato lahko ostal Salgadov (in malo tudi sinov, ki podpisuje film skupaj z Wendersom).

Wendersovi fotografi

Ni namreč prvič, da se Wenders v svojem opusu sooča s fotografom, ki ne more več preliti v podobe tistega, kar bi želel.

Tak je bil Philip Winter (Rüdiger Vogler) v filmu Alice v mestih (1974) z antologijskim prizorom snemanja polaroidov na obali, under the boardwalk. Kako je mogoče, da filmska slika ujame realnost, ta pa se izgubi med posameznimi fotografijami?

Tak je bil pozerski fotograf (igra ga nemški punk zvezdnik Campino, pevec Die Toten Hosen) v filmu Palermo Shooting (2008), ki se iz ustvarjalne krize, ko skozi objektiv ne more več gledati izumetničenih modnih performansov, zateče v srečanje s smrtjo v Palermu.

A tokrat Wendersu ni treba fikcionalizirati lastnih ustvarjalnih travm. Pred njegovim objektivom se je znašel človek, ki je — kot pravi v istem tekstu v Guardianu — videl umreti deset tisoč ljudi na dan. Je mar čudno, da je odložil aparat?

Po včasih malo nekrofilskem iskanju simboličnih očetov — Ray, Ozu, Oliveira, Antonioni — se je Wenders končno enkrat soočil z realnostjo tega sveta in se dostojanstveno umaknil v drugi plan pred človekom, ki bi svoje življenje lahko sklenil z besedami umirajočega replikanta Roya Battyja (Rutger Hauer) v Iztrebljevalcu Ridleyja Scotta: “Videl sem stvari, ki jih vi ljudje ne bi verjeli. […] Vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času… kot solze… v dežju. Čas za smrt.”

Le da jih je v tem primeru videl resničen človek in zapovrh še zabeležil s fotoaparatom — zato ne bodo nikoli izgubljeni.

Kar zadeva solze, dež in smrt — ti pridejo. Slej ko prej.

Fotografije Sebastiãa Salgada iz cikla Geneza so razstavljene v Mestnem muzeju (Gosposka 15) in Galeriji Jakopič (Slovenska 9) od 31. maja do 31. avgusta. Film Sol zemlje bo predvajan 1. junija ob 21:00 v Tivoliju (prost vstop) ter vsak torek ob 12:00 in vsako soboto ob 19:00 v Mestnem muzeju (ogled vključen v ceno vstopnice za razstavo).