IMF se načelno odpoveduje neoliberalizmu

Dobrih deset let nazaj, ko so me obtoževali, da sem neoliberalec, nisem imel pojma, za kaj gre. Ne meni ne kolegom ekonomistom se še sanjalo ni, kaj je neoliberalizem. Ekonomska teorija tega pojma ne pozna. Če že, je morda s tem mišljena — vsaj na mojem področju — liberalizacija trgovine po 2. svetovni vojni. Ampak kot sem se poučil kasneje, to ni tisto, kar so imeli v mislih sociologi, ki so s tem začeli.

Simon Wren-Lewis ima dobro razlago evolucije korenin neoliberalizma. Poenostavljeno: neoliberalizem je levičarska psovka za desničarje, beri: ekonomiste. Pri tem so imeli v mislih predvsem Miltona Friedmana oz. mont-pelerinovce — namreč heterogeno združbo zagovornikov idej prostega tržnega gospodarstva ali konkurečnih “prodajalcev idej” libertarnosti.

Vsem tem pa je bilo skupno to, da so sovražili “veliko državo”. Saj veste: država zganja nasilje nad ljudmi s predpisovanjem obveznih javnih storitev in pobiranjem davkov in z onemogočanjem proste izbire.

Neoliberalizem ni neideološki

Štos je v tem, da libertarni zagovorniki prostega trga svoje ideje prodajajo kot neideološke. Prosti trg je po njihovem naravno stanje sveta, medtem ko sociologi kričijo, da neoliberalizem ni odsotnost ideologije. Prav imajo seveda ti drugi, kar je zelo lepo — in enkrat za vselej — pokazal Karl Polanyi v The Great Transformations (1944).

Odločitev za favoriziranje prostega trga je že sama po sebi skrajno ideološka. Prosti trg ne more delovati brez institucionalne vpetosti v družbo. Trga brez močne države ni. Brez močne regulatorne vloge države se trg sprevrže v to, kar ga inherentno poganja — v zmagoslavje močnejšega, ki si vzame vse. Torej v monopol ali najboljšem primeru omejen oligopol, ki zlorablja svojo moč na račun šibkejših (potrošnikov, konkurentov).

Za tiste, ki zagovarjajo trg brez omejitev, se na koncu vedno izkaže, da so plačani lobisti velikega kapitala.

Washingtonski konsenz

A kakorkoli: ekonomisti se danes strinjajo, da je neoliberalizem morda še najlažje poistovetiti z Washingtonskim konsenzom — torej z desetimi zapovedmi, ki so jih od sredine 80. let naprej zagovarjale ključne washingtonske inštitucije: IMF, Svetovna banka in ameriški State department. Pravila je zapisal britanski ekonomist John Williamson (1989), pozneje (2003) pa še modificiral in dodal nekoliko bolj človeški obraz.

Osnovne poante washingtonkega konsenza so:

• liberalizacija trgovinskih in kapitalskih tokov
• deregulacija
• znižanje mejnih davčnih stopenj
• davčna vzdržnost
• fleksibilni tečaji
• privatizacija
• povečanje vpetosti v mednarodne trge

Vse lepo in prav. Tudi jaz bi se pred dobrimi desetimi leti pod to podpisal. Predvsem zato, ker nisem razumel, kaj takšna vseobsežna liberalizacija, deregulacija, privatizacija in izgon države v medsebojni interakciji prinesejo na dolgi rok. Prinesejo pa predvsem povečano nestabilnost in neenakost — ker ni več sider, ki so držale gospodarstva v ravnotežju in vzdrževale družbeno ravnovesje.

Čeri krize

Da se je washingtonski konsenz razbil na čereh azijske, ruske in vzhodnoevropske finančne krize (1997–98) in nato še v Argentini (2001), dokončno pa v globalni finančni krizi (2008–), je logična posledica “odsidranja” držav. Je posledica pretirane liberalizacije in deregulacije, ki se je sprevrgla v močno volatilnost in pripeljala do razpada sistema.

Toda washingtonski konsenz — kot je že pred desetletjem lepo opisal harvardski razvojni ekonomist Dani Rodrik — je dejansko nasedel v Latinski Ameriki že desetletja pred tem, preden je bil formalno sploh zapisan. Latinskoameriške države, ki so desetletja sledile naukom washingtonskega konsenza, se niso mogle razvojno odlepiti, medtem ko so azijske države, ki so šle v kontrolirano liberalizacijo z močno regulatorno vlogo države, postale razvojni tigri.

Seveda je bil neučinkovit

Kako šampionska je neoliberalna agenda, če jo pogledamo iz perspektive nekaj desetletij?

Prejšnji teden so se vprašanja učinkovitosti neoliberalnega gospodarskega modela lotili tudi v samem leglu te “pošasti”: v IMF. Trije ekonomisti IMF, torej iz samega legla te pošasti — Jonathan D. Ostry, Prakash Loungani in Davide Furceri, ki jih poznate z mojega bloga po temah neenakosti in rasti, redistribucije in rasti, vlogi sindikatov, hitrosti fiskalne konsolidacije — so se lotili seciranja uspešnosti politik, ki izhajajo iz neoliberalnega modela.

V članku Neoliberalism: Oversold? se sprašujejo, ali neoliberalizem ni bil morda precenjen. Analizirajo dve področji neoliberalne agende: liberalizacijo kapitalskih tokov in fiskalno vzdržnost (austerity).

Seveda ugotovijo, da je bil neoliberalizem — kljub mnogim pozitivnim učinkom za nerazvite države — neučinkovit:

• Liberalizacija kapitalskih tokov poveča volatilnost in tveganje makroenomske nestabilnosti. Če pride do finančne krize, se ta vedno konča v solzah in v povečanju neenakosti. Neenakost pa zmanjša vzdržnost rasti: liberalizacija kapitalskih tokov poruši to, čemur je bila prvotno namenjena.
• Fiskalna konsolidacija ne more biti sama sebi namen, pomemben je njen timing glede na okoliščine. Prehitro zmanjšanje javnih izdatkov pozvroči (ali poglobi) krizo in ima nasproten učinek od željenega, saj pade gospodarska rast, delež dolga pa se avtomatično povečuje. Zmanjšanje dolga in ustvarjanje fiskalnega prostora se dela v dobrih časih, ne slabih.

The damage has been done

Ostry, Loungani in Furceri na koncu ugotovijo, da ni enotnega recepta za razvoj in da je treba razvojne strategije prilagoditi okoliščinam. In povejo, zakaj in kako je IMF v zadnjih letih spremenil svoja stališča do neoliberalizma in tudi prilagodil svoje nasvete.

Kljub škodi, ki jo je IMF povzročal nekaj zadnjih desetletij državam v razvoju z napačnimi in škodljivimi nasveti, je treba vendarle pohvaliti. Večje koristi od spremembe intelektualnega kurza na IMF sicer ne bo, vseeno pa gre za pomemben znak intelektualne poštenosti v tej “najbolj neoliberalni instituciji“.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 30. maja, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Kako šampionski je neoliberalizem?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.