Kuba: Socializem ali smrt. Pod palmami. Naš človek v Havani.

Letos okrog 1. maja, delavskega praznika, ki ga na Kubi vsako leto zanosno in hrupno praznujejo, je iz Miamija na Kubo odplula prva ameriška turistična križarka po 40 letih. Ladja Adonia ni med največjimi, na krovu je bilo samo 700 potnikov. Toda havansko pristanišče zaenkrat še ni nared za megalomanske turistične barke. Samo vprašanje časa pa je, kdaj bodo ameriške korporacije zgradile velike potniške terminale.

Pri vseh Obamovih požrtih obljubah iz obeh predvolilnih kampanj, med katerimi je najbolj v nebo vpijoča prav napovedano zaprtje oporišča in zapora Guantánamo, me je ameriški predsednik najbolj prijetno presenetil lani z iniciativo zbliževanja dveh držav, ki sta v tihi vojni že od kubanske revolucije (1953–59) naprej. Vmes je bila še kubanska raketna kriza (16.–28. oktober 1962), ko je bil svet zaradi nameščanja sovjetskega jedrskega orožja na največji karibski otok najbolj na robu atomske vojne.

52 let

Ganljivo je bilo gledati Raúla Castra, kako je v govorih med procesom zbliževanja hvalil ameriškega predsednika in mu hotel v Havani po govoru dvigniti roko kot boksarskemu zmagovalcu. No, Obamova roka je bila malce nevoljna in mlahava, ampak trenutek je bil zgodovinski.

Raúlov veliki brat Fidel naj bi ta dogodek pravilno napovedal že pred 40 leti, rekoč: “ZDA se bodo začele pogovarjati z nami, ko bodo imele črnega predsednika in ko bo papež iz Južne Amerike.” To je takrat zvenelo bolj neverjetno, kot če bi rekel, da Jezus znova vstal od mrtvih.  Fidel Castro je komunistični vladar z daleč najdaljšim stažem. Kot predsednik, premier in prvi sekretar partije je (bil) na oblasti celih 52 let. Po zanesljivih virih je tudi nesporni svetovni prvak v številu položenih žensk, kar sem elaboriral že v članku Seks in tajkuni. Okoli 35.000 kubanskih tovarišic naj bi padlo pod njegovim revolucionarnim šarmom. Po vsakem kosilu in vsaki večerji po najmanj ena. Po spisku. In to človek, ki mu je ime Fidel — Zvesti! Absolutni rekorder pa je Castro tudi po številu neuspelih atentatov nanj. Daleč največ jih je načrtovala CIA. Poglejte si britanski dokumentarec 638 Ways to kill Castro!  In to sami bizarni ploti: ekplozivna cigara, zastrupljena potapljaška obleka, talij v čevljih, LSD v cigari, da bi govoril neumnosti med radijskim prenosom in bi kao izgubil ugled med državljani…

CUC/CUP

Kubo sem prvič obiskal v drugi polovici 90. let. Po polurnem letu iz Cancúna s predpotopnim ko to tamo peva iljušinu s preklopnimi sedeži sem bil presrečen, da sem še živ. Ko smo prileteli v turbulenco nad Karibskim morjem, so začela krila muzejskega letala divje nihati, trup pa se je tresel, kot da bo vsak hip razpadel na prafaktorje.

Večina potnikov je bila po govorici sodeč Kubancev, ki so kdovekdaj pobegnili s Kube na Florido na ročno zbitih splavih. Mnogi te poti niso preživeli. Najbrž se prav zato in zaradi prejšnjih izkušenj s kubanskimi iljušini niso pretirano sekirali ob neprijetnih vibracijah in hrupu. Qué pasa, pasa. Še vedno bolje kot splav.

Pilot je varno spravil letalo z doma narejenimi nadomestnimi deli do havanskega letališča in razmeroma gladko pristal na luknjasti pisti. V majhnem terminalu, ki je opojno dišal po kubanskih cigarah, smo zamenjali nekaj dolarjev za cuce.

CUC je kubanski konvertibilni pezo, izenačen z ameriškim dolarjem — pri menjavi  je treba dodati še 10% takse — in namenjen tujim turistom. Obstaja pa tudi uradna valuta CUP, v katerem Kubanci dobivajo plače. Lokalni pezo je vreden približno 30-krat manj. Povprečna kubanska plača je 450 cupov, torej slabih 15 cucov. Seveda pa se Kubanci ne branijo originalnih ameriških bankovcev, čeprav jih ne smejo posedovati.

In plešejo salso naprej

Po zaslugi Castrovih zgrešenih agrarnih in industrijskih reform — in ameriškega trgovskega embarga — je večina prebivalstva popolnoma obubožana. V relativni blaginji živijo samo partijski funkcionarji ter zaslužni umetniki in športniki. Po novem pa tudi mali podjetniki, ki so znali izkoristiti Raulove zmerne reforme malih obrtniških dejavnostih.

In seveda prodajalke ljubezni.

Privlačna in podjetna Kubanka lahko v eni noči s tujimi turisti zasluži več kot njen oče zasluži v celem letu. Cene plačljivega seksa se na Kubi gibljejo med 50 in 100 dolarji, z navalom turistov iz ZDA pa bo ta cena kmalu še višja.

Kdo bi obsojal mlade lačne Kubanke? Niti očetje in bratje jim ne zamerijo, ko gredo naslednji dan z njihovim zaslužkom v tiendo diplomático, neke vrste duty free shop, kjer kupujejo večinoma tujci, zato so te trgovine dobro založene z uvoženo robo. Ampak samo za dolarje.

Havana je čudovito mesto, še posebej kolonialna Havana vieja, ki so jo delno obnovili z Unescovimi sredstvi, in secesijski Malecón. Večina neobnovljenih hiš  dobesedno razpada. Po revoluciji so jih na hitro zasedli revni sloji iz predmestij in s podeželja.

Havanska buržoazija je tik pred prihodom bratov Castro, Cheja Guevare in revolucionarne vojske v dramatični novoletni noči 1958/59 skupaj s proameriškim diktatorjem Batisto odletela ali odplula na varno, večinoma na Florido.

V meščanskih hišah v centru Havane tako danes živi tudi po pet družin. Če se katera od njih zaradi nevdrževanja zruši, se preselijo k sorodnikom v sosednjo. In plešejo salso naprej.

Eno najbolj iskrenih pričevanj o sodobnem življenju v Havani je Umazana havanska trilogija nekdanjega režimskega novinarja Pedra Juana Gutiérreza. V treh romanih opisuje kubansko življenje arriba y abajo, od mesenih užitkov, plesa, ruma, marihuane s kmetov do popolne lakote ter fizične in mentalne degradacije življenja brez prihodnosti.

Med drugim opisuje, kako po treh dneh in nočeh plesa, pijančevanja (vrhunski kubanski rum dobijo skoraj zastonj) in seksa vrže ljubimko na cesto, češ, naj že najde in da dol kakšnega turista za prgišče dolarjev, da ne bosta umrla od lakote.

Nadrealistična kombinacija

Ob prihodu v center Havane mi pred havanskim Kapitolom (ki je večji od washingtonskega) med množico ameriških oldtimerjev pade pogled na lepo ohranjen svetlo moder cadillac eldorado, letnik 58. Pravi mafijski avto — z dizel motorjem iz starega ruskega tovornjaka. Original je že zdavnaj šel po gobe. Z lastnikom s spogajam za ceno, zapelje me naokoli.

Kubanci so nadpovprečno lepi ljudje, tako ženske kot moški. So v vseh barvah od kavkaško bele do popolnoma črne. Rasne segregacije ne poznajo. Prav vsi izjemno plešejo. Na vsakem koraku je glasba, salsa ali son, v živo ali po radiu.

Vmes mi čedne jineteras mahajo s torbicami, tečejo za počasi vozečim avtom in mi glasno ponujajo vse od cigar ali ruma pa do svojega telesa.

Vroče sonce nad visokimi palmami, povsod glasba, čudovite Kubanke v več kot 50 odtenkih, znameniti bari kot Hemingwayev favorit Bodeguita del medio, krasne palače in cerkve, sladek vonj tropskega rastlinja… In sredi tega ogromni propagandni plakati: “Socialismo o muerte”, “Hasta la victoria siempre” (s Chejevim portretom), “No al bloqueo”, “No a America”… Nadrealistična kombinacija — tudi za popotnika rojenega v socialistični državi.

Kubo je za zahodno Evropo “odkril” seveda Kolumb, njegovi nasledniki konkvistadorji pa so iztrebili avtohtone indijanske prebivalce. Zato boste v vsej tej kubanski rasni mešanici težko videli indijanske poteze, razen v majhnih zakotnih skupnostih. Prej boste opazili aziatsko poševne oči pri kakšni mešani lepotici, saj na otoku živi precej Kitajcev, okrog 1% populacije. Prvi Kitajci so prišli na Kubo v 19. stoletju pomagat pri poljskih delih, saj je bilo premalo sužnjev za masovno proizvodnjo sladkornega trsa. Danes Kitajci prihajajo z naložbami v infrastrukturo.

Otok je bil pod špansko kolonialno oblastjo do začetka 20. stoletja, ko so mu zavladale ameriške korporacije, ki so postavljale in odstavljale diktatorske lutke, kakršen je bil Batista. Do revolucije.

Viva la Cuba!

Kje je catch Obamove “prijateljske” invazije na Kubo?

Denacionalizacija. Praktično vse večje nepremičnine so bile do revolucije v lasti ameriških korporacij, kubanske buržoazije v emigraciji in italijansko-ameriške mafije. Vsi ti so zdaj v nizki preži, da bi se polastili nacionaliziranega premoženja. In obnovili plantaže. Samo neupogljiva brata Castro jim stojita na poti.

Čeprav ima Kuba zelo dobre zdravnike, bo revolucionarnega socialističnega raja kmalu konec, ko bosta Fidel in Raúl umrla. Ali postala dementna. Žal. Kajti Kuba brez njiju bo samo še en kapitalistični karibski paradiž več, zrel za turistične horde iz ZDA, glomazne ameriške hotele in križarke, nakupovalna središča, offshore podjetja… Brez magičnega idealizma, ki je Kubo poganjal več kot pol stoletja. Pri vseh svojih pomanjkljivostih.

Revni Kubanci, izseljeni iz denacionaliziranih hiš, bodo še vedno revni. Pa še brez brezplačnega zdravstva in izobraževanja. Brez tovariške solidarnosti. Brez strehe nad glavo. S poplavo nasilnega kriminala, ki ga na Kubi doslej ni bilo. 

Nostalgični popotniki, ki hočete še ujeti kak kanček subtropskega, muzejskega socializma na prekrasnem otoku, pohitite! Viva la Cuba!