Negotovost in depra. Včasih ne vem, kaj je moj cilj.

Ležim na postelji v hotelski sobi. Sama. Televizor ne deluje. Prižgem cigareto in puham dim v strop, čeprav je v sobi prepovedano kajenje. Zakaj sploh kadim, se sprašujem. Ura je pol desetih zvečer. Mar bi šla v fitnes in se malo razgibala. Ne, raje bom spila kozarec vina. Odprem minibar, ampak vina ni. Zadovoljim se z vodo. 

Terapevtu sem povedala, da se počutim negotovo. Da me stiska v prsih. Da se mi tresejo roke. In glas, ko govorim.

V tujem svetu sem, obkrožena z neznanimi ljudmi. Jezik ni moj, ljudje se mi zdijo premočni. Ne znam izraziti svojih interesov, počutim se majhno in nepomembno. Že tako ali tako imam fobijo pred množico v majhnem prostoru, zdaj pa moram še sklepati poznanstva.

Prvi dan nisem naredila ničesar koristnega. Niti ena promocijska fotografija mi ni uspela. Artikla si nisem upala vzeti v roke, ga postaviti pred človeka in fotografirati, čeprav to ne bi bilo nič neobičajnega. Posnela sem fotografijo, na kateri se brenda sploh ne vidi, in odšla ven.

Fobije in interesi

Ne vem, kaj je vzrok. Moje fobije? Negotovost? Je to dvoje povezano? Je možno, da negotovost, ki je sicer ne čutim pretirano, priplava na površje, ko me obdaja množica?

Občutek, kot da ti nekdo potiska velik železen valj ob prsi, je zadušljiv in fizično boleč. Ne upam si pogoltniti sline, ker mislim, da me bojo vsi slišali. Slišim tisoč glasov, ne morem se skoncentrirati na sogovornika. Srce mi divje buta, roke se mi nenadzorovano tresejo. Pijača večkrat špricne čez rob kozarca. Na srečo pijem belo vino in vodo. Če je mogoče, se umaknem v tisti del prostora, kjer je najmanj ljudi. A tudi tam se počutim ogroženo in prestrašeno.

Vedno, ko se mi to dogaja, se mi zazdi, da še bolj sovražim ljudi. Da so samo hijene, ki se prijazno smehljajo, obljubljajo vse mogoče, v resnici pa jih zanima samo to, kako te bojo lahko izkoristili. Maksimalni interes. Če bi bilo tudi meni tako enostavno, bi bilo verjetno vse v najlepšem redu in bi zdaj že mirno spala. Dobro vem, da sem tudi jaz tukaj zaradi svojih interesov.

Ampak jaz ne vem čisto dobro, kaj tukaj počnem. Drugi to vejo še predobro in ne zgubljajo niti minute časa za tiste, od katerih ne morejo nič profitirat. Sem res tako naivna, da sem upala, da mi bo uspelo pridobiti investitorja? Kaj sploh mislim? Sploh ne vem, ali se to počne na tak način.

Najraje bi kričala

Odkod mi ta pretirana prepričanost v svoj prav, ki pa se takoj razblini ob prisotnosti nekaj ljudi, ki ti kradejo osebni prostor? 

Rada bi bila dekle, ki bi samozavestno in lahkotno kramljalo, obenem pa še predstavljala svoje produkte. Včasih mi uspe. Sicer redko, ampak mi.

Bolj ko si razbijam glavo, od česa je odvisno, kdaj to dekle v meni pride in kdaj popolnoma izgine, manj mi je jasno, kako jo priklicat, ko jo res potrebujem. Običajno pride takrat, ko bi bilo vseeno, če je sploh ne bi bilo. Moja samozavest izgine, ko moram kaj prodat ali izpogajat ceno svojega produkta.

Ko sem na drugi strani — ko iščem dobavitelje ali poslovne partnerje, kjer je glavni cilj sodelovanje oz. čim boljše surovine po čim nižji ceni —, se mi to ne dogaja. Je pa res, da je v teh situacijah prisotnih manj ljudi in da jaz točno vem, kaj hočem in koliko denarja imam na voljo.

V obratni situaciji pa niti ne veš dobro, s kom se pogovarjaš, koliko denarja ima človek na razpolago. Pravzaprav niti ne veš, koliko je kaj vredno oz. koliko bi kdo za to plačal.

Najraje bi na ljudi kar kričala. Te zanima ali ne? Boš vložil denar ali ne? Ampak ne. Treba je navezat stik, čim bolj nevsiljivo pokazat prednosti ter brez večjih pričakovanj ali videza obupanosti namignit, da je treba najti investitorja.

Jaz tega ne zmorem. Ne v množici ljudi.

Cona udobja

To vam razlagam, ker moj terapevt nima posluha za moje težave. Prepričan je, da me muči samo trema, ki bo kmalu izginila.

Pravzaprav se mi je zadnjič zdelo, da se mi malo posmehuje. Ne vem, če bom še kdaj šla k njemu. Itak mi samo kima in pritrjuje, pred vsakim novim vprašanjem pa tiho strmi vame. Tudi po več minut. In potem se gledava, jaz malo v tla, malo vanj, on pa vame in skozi okno. Včasih tako čukasto buli, da pomislim, da tudi on rabi pomoč. Ura teče in teče, jaz pa sem še vedno v istem dreku. Z vedno več dela in vedno manj denarja. 

Pa saj sem si sama kriva. Iz cone udobja zbežim takoj, ko je mogoče. Ko dosežem, kar si želim. Ko osvojim vse, kar je bilo treba. Ko si nakopljem nove odgovornosti.

Ko sem zadnjič v rahlem dežju zvlekla mlajšo sestro na tek, me je vprašala, ali se želim do smrti izmučiti. Resnično upam, da je to rekla samo zato, ker se ji ni dalo teči — ne pa zato, ker bi jaz nasplošno vzbujala tak vtis. Ker to ni moj cilj.

Ampak včasih sploh ne vem, kaj je pravzaprav moj cilj.

Ležanje na plaži, kjer ni ljudi?