Krute, očarljive, osvobajajoče zgodbe iz Irana in Sirije
Prav nič me ne moti, da sta knjigi, ki sem ju prebrala v zadnjem času, izšli v izvirniku — in slovenskem prevodu — pred nekaj leti. Aktualni sta. Večni. Dobro spisani. Kruti, očarljivi, osvobajajoči. Aktualni tudi zato, ker opisujeta dogajanje v Iranu in Siriji. Napisala sta ju Iranec in Sirijec, ki že dolgo živita na Nizozemskem oz. v Nemčiji.
Pri meni jima je skupna tudi oznaka “nujno branje za Slovence”. Nujno za vsevedne domoljupce, ki se bojijo vseh, v katerih se ne pretaka slovenska kri.
Saj vem, da ne bo zaleglo. Postrojavanje ob knjigah odpade. Ker pa nikoli ne veš, naj upanje ostane. Priporočam vsem. Radovednim, odprtim, melanholičnim, zdolgočasenim, depresivnim, veseljakom. Skratka, odprite ti dve knjigi in pustite, da vas pobožata. Vedno znova.
Perzijske preproge in plemenitost
Moj izvod Hiše ob mošeji je dobila draga oseba za rojstni dan. S solzami in začaranostjo vred. Kupila sem še nekaj izvodov za izbrance.
Dogaja se med iransko revolucijo konec 70. let. Avtor Kader Abdolah jih je doživel na lastni koži. Rodil se je leta 1954 v Iranu kot Hosein Sadžadi Gemagami Farahani, študiral je fiziko, bil proti šahu Pahlaviju in pozneje proti Homeiniju, leta 1988 je dobil politični azil na Nizozemskem. Njegov psevdonim je sestavljen iz imen dveh umorjenih prijateljev.
Središče dogajanja je hiša. Ob mošeji. Aga Džan, trgovec s preprogami, je srce in glava družine in sveta. Njegovo življenje se odvija med hišo in bazarjem. Tkejo preproge, za navdih so jim ptice. Duhovne vrednote se skozi čas in med prevrati ohranjajo. Vmes kdaj zazija kak medgeneracijski in politični prepad.
Jezik romana postaja vse bolj kompleksen, prepreden z nitmi magičnega in mitičnega. Iran se modernizira, ozira se Ameriki, koketira s socializmom. Eksekucije, izgoni, skrivanja. Stanovalci hiše so akterji ter žrtve in priče.
A tudi po tektonskih preizkušnjah plemenitost ostane. Četudi se zdi, da jo je novi čas s svojimi junaki vmes načel in poteptal. Zgodbe junakov se prepletajo in spletajo v mistično vero, ki ni vezana samo na institucijo. Ohranja vrednote in srčnost. Čutnost puhti na vsakem koraku. Presega ljubezen. Med živimi in mrtvmi.
Nemirni svetovi
Še zdaj me spreletava srh, ko ponovno berem zgodbo o dveh bratih. Preživeli brat bi mrtvega rad pokopal. Njegova srčna trma zlepa ne popusti. Ni kaj, vedno aktualna zgodba, se vam ne zdi?
Posebej opozarjam, da avtor takole popisuje režim, ki ga je naredil za begunca, azilanta, izseljenca. Zgodba niti za trenutek ni črno-bela. Hiša ob mošeji me je očarala, druge besede ne najdem, pustila v globoki tišini. Zazibala me je v melanholičnost, stakno iz finih in barvitih perzijskih tkanin. Pokrajino, kjer se roman splete, vidim kot rajski vrt. Da se razumemo: dobesedno kot možnost, da je lahko tu in sedaj.
Ne vlečem na silo skupaj obe knjigi. Prav gotovo jima je skupno več kot to, da sem ju prebrala eno za drugo. Skupna jima je tradicija, metaforika, mit, mističnost — spleteni v neverjetne zaplete in razplete. Obe navdajata z duševnim mirom. Tudi mene. Kljub krutosti sta me harmonizirali s svetom. In z nemirnimi svetovi v meni.
304 poglavja
Mračna plat ljubezni je skoraj tisoč strani (in 304 poglavja) dolg zalogaj, ki ga je avtor sirsko-nemški pisatelj Rafik Schami (rojen 1954 kot Suheil Fadél) pisal 34 let — po zgodbi, ki jo je slišal od matere ob svojem dokončnem odhodu iz Sirije v Nemčijo.
Njegov roman terja pozorno branje. Družinske zgodbe so tako podrobne, da sem si sproti pisala in risala družinska debla, pa so mi kljub temu povezave uhajale.
Rana in Farid, sirska Romeo in Julija, sta zadnja v bojni liniji družin Šahin in Muštak. Sovražijo se že stoletja. Njuna prepovedana ljubezen dokazuje, da ni res, da lahko muslimani in kristjani počnejo skupaj vse — se bojujejo, trgujejo, umirajo, žalujejo, samo ljubiti se ne smejo.
V multikulturnem Damasku se romansirano prepletata tudi mitologija in metaforika. Predvsem v neomajni ljubezni. Rani in Faridu to daje moč, tudi na robu preživetja, da vztrajata in se v tuji deželi na koncu združita. Vmes so zapleti brutalnih razsežnosti. Konkretnih, prav nič mitskih in metaforičnih. Moški so večinoma ujeti v vloge družinskih poglavarjev, zaslepljeni od moči in tradicije. Neomajno prepričani v svoj prav, otroško trmasti v tako pač mora biti. Ženske pa podrejene, senzibilne, iznadljive. Moško neomajnost preživijo s skoraj mistično močjo. Seveda obstajajo izjeme, kot vedno.
Še ena točka, kjer se večina kultur lahko poenoti ali vsaj prepozna. V trmasto zakoličenih razlikah med močnimi, a čustveno nerazvitimi voditelji in pretkanimi ženskami iz ozadja.
Vem, tako stereotipno se bere moj zapis. Toda že dejstvo, da sta avtorja moška, me spodnaša v postavljanju jasno začrtanih zidov. Oba romana rušita zidove in meje vseh vrst.
“Vse je mogoče,” mi nenehno šepetata s knjižne police. Prav vse.
Kader Abdolah: Hiša ob mošeji (Het Huis van de Moskee). Založba Sanje, 2013. Iz nizozemščine prevedla Stana Anželj. ISBN 978-961-274-126-6 (trda vezava), 33,95€; ISBN 978-961-274-180-8 (broširano), 14,99 EUR; 381 strani.
Rafik Schami: Mračna plat ljubezni (Die dunkle Seite der Liebe). Iz nemščine prevedla Urška P. Černe. ISBN 978-961-01-1591-5, 39,96€; 954 strani.
