Kam pa vi greste v Ljubljani na kavo?

Konjski rep — tako mu rečemo tisti, ki se še spomnimo starih časov — je kraj nesrečnega imena. Že 15 let plus/minus tam ni več normalnega lokala.

Hja, zakaj bi pa sploh moral biti?

Ko to berete, se je pravkar (opolnoči) iztekel rok za oddajo ponudb za najem gostinskega vrta na Prešernovem trgu. Poleti se izteče najem sedanjemu najemniku, ki je lokacijo v gostinskem smislu spravil na absolutno dno.

Novi interesenti bodo morali odšteti 120.000€ za vsako leto najema.

Če rečemo normalen, s tem mislimo takšnega, v katerem bi posedeli tudi normalni Ljubljančani — in ne samo tuji turisti in tisti Slovenci (vključno s suburbanimi Ljubljančani), ki jim je polurni obisk Prešernovega trga in konzumacija drago preplačane kave posebno doživetje.

Gostinski obrati

Gostinski obrati — kot so temu rekli v socializmu — v centru Ljubljane so fenomen.

Nekaterim gre dobro v tem smislu, da imajo veliko gostov. To sicer ne pomeni, da imajo tudi veliko miz oz. primerno kvadraturo za veliko miz. Raje imajo glomazne mize in stole, zaradi katerih so gostinski vrtovi še tem bolj natrpani.

Veliko gostov tudi ne pomeni, da imajo dovolj osebja za postrežbo v razumnem roku. Lastniki, najemniki, upravitelji, šefi strežbe bi imeli čim več gostov, kelnarjev in kelnarc pa čim manj. Zdi se, da ne spremljajo vremenskih napovedi, kaj šele trende obiskovanja lokalov (kdo, kdaj, kaj, zakaj) in se pustijo presenetiti. Vsi bi pač radi čim bolj znižali stroške.

Nič hudega, če lokal nima wi-fija. Samo potem naj ga res nima — magari s ponekod priljubljenim napisom: “We don’t have wi-fi. Talk to each other.” —, ne pa tistega zanikrnega Telemachovega, ki meče na finto telefone, ki si ga zapomnijo.

Vse, kar si gostje želimo, je to, da nam na ne bi bilo treba izklapljati wi-fija za navaden LTE dostop do interneta, ker ga potem pozabljamo vklopiti nazaj.

Monopoly

Tistemu kotu med iztekom Wolfove in Hribarjevega nabrežja se ne obeta nič dobrega — pa če bi ga najel še tako spreten in domiseln gostinec. Odkar je to bil v časih najemnika Igorja Anđelića in Konjskega repa as we knew it nazadnje normalen lokal, se je gostinstvo v centru Ljubljane namreč postavilo na glavo. Že samo v zadnjih nekaj letih se je vse spremenilo.

Za začetek nekaj besed o tako imenovani elitni lokaciji. Če slišite besedno zvezo elitna lokacija, zbežite stran, kar vas nesejo noge. Pa če gre za lokal, turistični objekt, nepremičnino.

Ideje, da je Prešernov trg s Tromostovjem in frančiškansko cerkvijo epicenter Ljubljane in zato elitna lokacija, se je oprijela tudi MOL. Mestna uprava zato na njej zaračunava še posebej mastno najemnino.

Dosedanji gostinec je ob prvem najemu — prej je MOL izbiral interesenta, ki je ponudil najvišji najem — plačal 200.000€, ob drugem pa 182.000€. To je naneslo 550€ oz. 500€ na dan! Kar je oderuška cena, primerljiva s poljem na Rue de la Paix pri Monopolyju.

Kakorkoli, v zadnjih letih so obnovili Breg ter Petkovškovo in Cankarjevo nabrežje. Zlasti ta dva sta gostinsko veliko zanimivejša od Prešernovega trga. Kar je logično. Ker po kateri logiki bi bil najbolj priljubljen, eliten, donosen lokal v Parizu ravno na parvisu pred notredamsko cerkvijo?

Fušarji

Poglejmo najprej, kako bo občinska komisija izbrala najboljšega ponudnika. Tako pišejo v Dnevniku:

“Prispele ponudbe bo ocenila na podlagi štirih kriterijev. Komisija bo točkovala, koliko časa se posamezen ponudnik ukvarja z gostinsko dejavnostjo, koliko redno zaposlenih ima družba, kako kakovosten kulturni program predlaga in ali je občinski inšpektorat proti ponudnikom v zadnjih dveh letih pravnomočno ukrepal zaradi kršitev občinskih odlokov. Zmagal bo torej tisti ponudnik, ki bo nabral največ točk. Če bosta dva ponudnika imela isto število točk, bo zmagal tisti, ki dalj časa opravlja gostinsko dejavnost, če bosta ponudnika tudi pri tem kriteriju izenačena, bo komisija prednost dala tistemu, ki ima več redno zaposlenih.”

Iz teh kriterijev lahko sklepamo, da bo še naprej obstajala velika verjetnost, da bo MOL izbrala najemnika, ki se ne bo obnesel ali ki bo urbi et orbi povzročal različne težave — ker saj ne bi bilo prvič.

In kako lahko nekomu sploh verjamejo, da bo izpolnil obljubo o kvalitetni gostinski in kulturni ponudbi, ko pa je vendar vnaprej jasno, da najemniki hočejo — ali so celo prisiljeni — poslovati s čim nižjimi stroški?

In kaj je sploh kulturna ponudba? Fušarji na improviziranem odrčku ob ograji Tromostovja, ki jim gostinec za nastop (zasluženo) plača manj, kot lahko zaslužijo ulični glasbeniki nekaj metrov stran?

Naj kar imajo to kulturno ponudbo. Šundra je na Prešernovem trgu dovolj tudi po prepovedi prometa za motorna vozila.

Kaj dela in kam hodi normalno urbano socializiran Ljubljančan

Najeti lokal za 10.000€ na mesec na Prešernovem trgu je poslovni samomor. Pod pretvezo, da oddaja elitno lokacijo, MOL vabi lahkomiselneža v past. Na to finto lahko nasede samo nekdo, ki nima najmanjšega pojma o ljubljanski sociali in družabnosti. (Kako je tak človek sploh lahko krčmar, mimogrede?)

Konjski rep ali kakorkoli že mu rečemo je v družabnem smislu namreč nekaj tako neobstoječega in absurdnega, kot če bi pričakovali, da se bodo prijatelji dobivali na kavi ali pivu v podhodu železniške postaje. Kdorkoli gre kdaj v centru Ljubljane več kot enkrat v življenju na pijačo, gre kamorkoli v teh tisoč lokalov križem-kražem od Žmauca do Sema in od Eipprove do Pivnice Union — samo ne na Tromostovje!

Mimoidočih je sicer dovolj, vendar normalno urbano socializiran Ljubljančan tam ne bo sedel za nič na svetu. Najemnik lahko računa samo na nevedne in utrujene turiste in na tiste, ki ne vidijo razlike med centrom in Vodmatom. Ne morejo računati na nobeno posebno generacijo. V polmeru 200, 300 metrov okrog Tromostovja je dobesedno na ducate lokalov. Tromostovje je skratka predestinirano za pajzl, MOL pa najemniku cola 10.000€ na mesec! Noro!

Galerije in Tivoli

Dobesedno desetletja dolgo smo čakali, da bi v kateri od ljubljanskih, no, nacionalnih galerij in muzejev odprli kavarno, kafeterijo. Do pred leti, ko so v prvem nadstropju novega trakta Narodne galerije odprli skromno kavarno, se je to zdelo nemogoče. Zdaj so jo preselili v pritličje in razširili celo z mizami pred vhodom.

Novost pa je tudi Kavarna Moderna v kleti Moderne galerije in z mizami na ploščadi pred vhodom. Res neverjetno, zakaj to ni bilo mogoče prej.

Zadnja ljubljanska bela lisa skoraj brez lokalov pa podobno nerazumljivo kot doslej galerije in muzeji ostaja Tivoli.

Čolnarna ob ribniku med rastlinjakom in otroškim igriščem je podobno nesrečna lokacija kot Tromostovje. Dokler niso odprli neambiciozne kavarne v MGLC, je bila v parku dolgo monopolist. (Glejte, bazenskega kompleksa kot da ni. Tisto je gostinska sramota, ki je ni treba upoštevati.)

Temu primerna je bila v Čolnarni ponudba in postrežba — prej, pred dolgo pavzo, in zdaj, ko je spet odprta. Neprijeten lokal. Mimogrede te lahko povozi triletnik na poganjalčku ali mati z otroškim vozičkom.

Zakaj v Tivoliju ni lokalov? Vsaj nekaj? Kakšna kavarna, nekaj štantov z burgerji  ali celo majhna restavracija? Ker ni infrastrukture? Je problem napeljati vodo in elektriko in urediti sanitarije? Ker je prepovedano graditi (paviljone, zimske vrtove), postavljati premične objekte za pripravo hrane in postrežbo pijače, v sezoni tudi mize in stole na prostem, magari ležalnike?

Ljubljano imam na sumu, da gre za nekaj tako bedastega. Tivolski lokali bi lahko bili odprti vsaj do sončnega zahoda. (Stavim, da ne bi bilo v skladu s kakšnimi predpisi, če bi bil odpiralni čas lokala danes od 9:00 do 20:40, jutri do 20:41, pojutrišnjem do 20:42 in tako naprej do junija in decembra, ko bi bil fajrund ob 20:57 oz. 16:16.)

V Tivoliju se lahko sprehajamo (s psom ali brez), tečemo, posedamo na klopeh, si ogledamo razstavo v Tivolskem ali Cekinovem gradu ali v drevoredu, zganjamo šport v nekaterih objektih. Ni pa omembe vredne gostinske ponudbe, ki bi omogočala druženje in okrepčilo.

Lahko bi končno začeli razmišljati v to smer. Ker če se lahko imamo kolikor-toliko prijetno v mestu, bi se lahko imeli še tem bolj v parku.