Tri smrti Bate Živojinovića. Potem je zmanjkalo metkov.

25.5.2016 / 06:08 Komentiraj
Legenda jugoslovanskega filma je bil paradoksalno na obeh koncih: v intimi in spektaklu ter v črnem valu in cinemaskopu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če vam niso preveč ljubi agencijski stereotipi o Valterju, ki brani Sarajevo na Kitajskem, brionskih šalah na Titov račun in poslanski karieri v stranki Slobodana Miloševića, potem si ob novici o smrti jugoslovanskega in srbskega igralca Velimira Živojinovića, imenovanega Bata Životinja, raje oglejte film Tri režiserja Aleksandra Saše Petrovića. Bata je za glavno moško vlogo dobil zlato areno v Puli.

Film Tri je Petrović posnel leta 1965 po zgodbah Antonija Isakovića iz zbirke Praprot in ogenj. Živojinović igra Miloša, ki ga v treh epizodah vidimo ne samo v treh arhetipskih obdobjih vojne (začetek, vrhunec, konec), ampak tudi v treh vlogah. V njih se “kocbekovsko” znajde mlad človek, ki si upa izbrati pravo stran.

Miloš kot študent in komunist je aprila 1941 na peronu provincialne železniške postaje priča eksekuciji nedolžnega novinarja (Slobodan Perović), katerega edini greh je bil, da je pogrkaval in so ga vojaki in neizprosna množica imeli za tujega vohuna.

“Oj, živote!”

Toda Miloš ni samo nema priča prve od treh smrti. Oglasi se iz množice in zoper njo z besedami: “Ne počnite tega, ljudje!”

V drugi epizodi je Miloš partizan, ki se na begu pred esesovci znajde v delti Neretve. Tam sreča tovariša, partizana (Ali Raner), ki so ga kolegi pustili na pokopališču. Bežita skupaj, a ko se zasledovanju po tleh pridruži še nemški pogled iz zraka, je videti, da jima ni pomoči, zato se razideta. Da prej najdejo tovariša, Milošu pravzaprav reši življenje. Ko se ujeti Raner noče obrniti s hrbtom proti strelskemu vodu, ga zaprejo v slamnato kolibo, jo zažgejo in prerešetajo do smrti.

Milošev živalski krik: “Oj, življenje, življenje!«, ki odmeva nad ušćem Neretve, nas ponese v tretjo epizodo tik pred koncem vojne, ko je Miloš že komandant. Na dvorišče podeželske hiše pripeljejo skupino, katere sestava je tipična fantazma “okupatorjev in domačih izdajalcev” — od nemških in četniških oficirjev pa do premožnih in ženske, za katero se izkaže, da je ljubimkala z okupatorjem.

Tudi te smrti ni mogoče preprečiti. Toda odgovornost je zdaj samo njegova in od nikogar drugega. Tu in nikjer drugje.

Zato vsakič, ko fotografija njegovih razvpitih partizanskih streljačin à la Tarantino za hip zamrzne, na obrazu velikega Bate prepoznavam vse tri smrti. — Na fotografiji Bata Živojinović (1933–2016) v filmu Valter brani Sarajevo (1972).

Vojna in obrazi smrti

V tem izjemnem filmu o vojni in obrazih smrti je takšen tudi mladi Živojinović — izjemen. Takšen kot Niko Radeta Šerbedžije v Klopčičevi Sedmini (1969) ali Jimmy Barka Dragana Nikolića v filmu Ko bom mrtev in bel Živojina Pavlovića (1967). Še več! Če hočete, je izjemen kot De Niro in Depardieu v Bertoluccijevem Dvajsetem stoletju (1976). Bolj ko so njihovi mladostni obrazi temačno brezizrazni in svetleči v velikem planu, izrazitejše so emocije, ki jih mojstri režije izvlečejo — iz nas.

Mase, ki v filmu Tri tekmujejo s temo in svetlobo na Batinem obrazu, so para železniške lokomotive, megla srbske province, bel puh močvirskih rastlin, ki jih raznaša veter in jih na čeladah nosijo esesovci, dim goreče slame, oblaki na črno-belem nebu, obline izdajalke in buče, ki bodo z le nekaj potezami postale znamenja vseh svetih, torej mrtvih — in vse to v nenehnih zdrsih, zbrisih, premikih in beganjih, tako kamere kot glavnega junaka. Petrovićev film je še danes in še zlasti danes vrtoglava izkušnja, kako veliko je mogoče povedati s tako malo sredstvi.

Francoski novi val, YU črni val in vesterni

Tisto, zaradi česar je to velik film — njegov glavni junak pa velik igralec —, ni samo dejstvo, da je bilo 20 let od konca 2. svetovne vojne očitno že dovolj dolga doba, da je bil možen resen, poglobljen pogled na intimno dramo posameznika v vojni in na tri moduse soočenja s smrtjo (brezploden protest pred brezglavo krivico, beg za živo glavo, temeljna sokrivda soodgovornega odraslega).

Še bolj od te časovne distance pa Petrovićev film določa prav njegova popolna potopljenost v sodobnost. V njem dobesedno vidimo, da je francoski novi val samo nekaj let prej posnel svoja pionirska dela. V filmu Tri junaki tečejo kot pri Godardu. V njem vidimo, da se Američani že borijo v Vietnamu (saj bi lahko delta Neretve bila tudi delta Mekonga). In v njem nenazadnje vidimo, da se bo jugoslovanski film razcepil na črni val (Pavlović, Žilnik, Makavejev, tudi Petrović z Zbiralci perja, tudi z Bato) in na partizanske vesterne, katerih ikona je z vlogami v Valterju, Partizanski eskadrilji, Kozari, Neretvi, Sutjeski in nešteto drugih postal prav — Bata Živojinović.

Bata je bil paradoksalno na obeh koncih: v intimi in v spektaklu, v črnem valu in v cinemaskopu. Rekel bi, da prav zato, ker ga je film Tri v naših očeh za vedno zaznamoval s tremi podobami smrti: mladostnim, idealističnih občutkom brezumne krivice, zrelim tekom skozi življenje za živo glavo in neznosno odraslo dilemo odločanja o življenju drugih.

Zato vsakič, ko fotografija njegovih razvpitih partizanskih streljačin à la Tarantino za hip zamrzne — kot na fotografiji, s katero je opremljen ta tekst —, na obrazu velikega Bate (kot rečejo Srbi bratu ljubkovalno: glede na starost si lahko mali ali veliki bata) prepoznavam vse tri smrti. Smrt zasanjanega študenta komunista, smrt pred nacisti bežečega partizana, smrt oblastnega komandirja.

Težko je biti dovolj oborožen za vsa ta soočenja. Slejkoprej zmanjka streliva.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE