Nekaj preprostih, dobronamernih, učinkovitih namigov za boljšo RTVS

Če pustim ob strani obupen razvedrilni program in glasbene oddaje, katastrofalno produkcijo filmov in nadaljevank ter nizke programske in profesionalne standarde na različnih področjih, se mi zdi največji problem RTV Slovenija — no, TVS posebej — informativni program. To me najbolj jezi.

TV Slovenija se je s prihodom direktorice Ljerke Bizilj, njenega varovanca brez portfelja Bojana Travna in odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik začela pospešeno tabloidizirati.

V informativnem programu TVS je nekakšno uredniško ali vsaj konceptualno dvovladje. Totalna diskrepanca. Medtem ko ostajajo Odmevi — to je že treba priznati — dostojno kvalitetna (kljub občasnim spodrsljajem) oddaja in sidrišče tega, čemur rečemo kvalitetno novinarstvo, pa je Dnevnik TVS popolnoma drug svet. Kot Svet na Kanalu A.

Dvomim, da s tem uspešno konkurirajo komercialnim televizijam (kar je najbrž njihov cilj). Tega jim tako ali tako ni treba — ne po gledanosti ne v vsebinskem smislu.

TV Žuta štampa

Dnevnik TV Slovenija je zadnje čase poln irelevantnih, slabo pozicioniranih, pretencioznih novic. Z njimi celo pogosto začenjajo poročila. Drastičen primer je bil prejšnji teden incident z učencem v Vojniku, ki so ga napihnili do neslutenih razsežnosti — kot da je nek maniak postrelil za cel razred ljudi v slovenski Columbine.

Ta primer je bil višek gnusnosti in debilizma. Brez vsakega takta, uvidevnosti, mere, konstruktivnosti. Čista žuta štampa. Ali novica o človeku na socialni podpori, ki ga rubijo za stroške rušenja na črno zgrajene hiše.

Človeške zgodbe? Ja, ziher! To je črna kronika lokalnega in postranskega pomena in sodi v Slovensko kroniko ali v zadnji del Dnevnika, če že.

Podružnica Slovenskih novic

To sicer ni nič novega na TVS — le da tega doslej nismo gledali v osrednjih večernih poročilih. To že dolgo gledamo v tisti TV podružnici Slovenskih novic, ki jo dela Janko Šopar. Ali pa smo že ne vem kdaj poslušali v radijskih prispevkih Marjana Jermana. Doslej ni bilo tako prominentno.

Žrtve tabloidizacije informativnega programa TVS niso samo člani SDS, kot bi nas rad prepričal Janša. To ni samo levičarska pristranskost, temveč predvsem senzacionalizem. To ne spada na javno televizijo. Njihove žrtve smo vsi, ki poročil ne gledamo zato, da bi nas pumpali z dramatično sprevrženimi neumnostmi, vsiljivostjo, vreščanjem in pretiravanji kot bralce Novic in Sveta24, kaj šele gledalce Planeta TV.

Storilki še zdaleč nista samo Jelena Aščić in Eugenija Carl. Storilke/storilci so predvsem za kamero. To so tisti, ki mislijo, da bojo lahko spremenili svet in Slovenijo, če bodo razpizdenim ljudem servirali novice, ki jih bodo še bolj razpizdile. Na SDS ali na kogarkoli! Magari na navadnega anonimusa.

Hvala lepa, ampak za to pa res ne bomo plačevali 12,75€ na mesec.

Linija poveljevanja

Ampak zaradi vsega tega ni treba ukiniti prispevka. To se drugače dela. To se dela z organizacijo, menedžmentom in urednikovanjem.

Razen da jo imenuje direktor, ne vem točno, kako pride na položaj ena Ljerka Bizilj. Pa saj niti ni važno. Bolj pomembno je vedeti, kako ji dopovedati — in še Jadranki Rebernik za dobro vago —, da tak senzacionalizem ni dober za javno televizijo.

Kdo ju bo prepričal, da je to senzacionalizem, nevreden TVS? In če ju že ne bo mogel prepričati, kdo jima bo kompetentno ukazal, da takega programa ne smeta več delati? (Saj obstaja nek chain of command tudi pri njih, ne?) Kdo ju bo postavil pred dejstvo?

Marko Filli? I don’t think so. Sam od sebe že ne. Programski svet? Teoretično. Morda.

Ampak PS se ne spozna na novinarske standarde, oni se spoznajo samo na politiziranje. Niti ne znajo dobro formulirati napak, ki jih na RTV opažajo. Pa še hitro jim zaprejo usta, da smejo direktorici programa dajati samo splošne vsebinske smernice.

Na Programski svet se ne morete zanesti. Oni so easy come, easy go in si domišljajo, da so ful pomembni — sicer pa od njih ni nobene koristi.

Skratka, a štekate?

Enkrat za spremembo Programskemu svetu resno predlagam, da enkrat za spremembo naredi naslednje:

Naj rečejo Filliju — pa ne nujno na seji Sveta, lahko tudi v kuloarjih —, češ, poglejte, mi smo vas izvolili, za direktorico ste si izbrali Ljerko Bizilj, ona pa si je omislila Bojana Travna in Jadranko Rebernik za ožja sodelavca. Nismo zadovoljni z njima. In s tistimi bolj spodaj. To ni to. TVS sucks. Hočemo to in to. Zahtevajte od Biziljeve, da to doseže. Z njimi ali brez njih. Za začetek ji recite, naj Rebernikova spremeni ton in barvo poročil. Saj je urednica. Kdo pa bo? Če tega ne zna ali ne more ali noče, jo naj Ljerka zamenja. Nikogar ni treba odpustiti. Naj ji samo pove, kaj hoče od nje. Ona pa naj pove naprej. Saj je urednica. Tudi njej ni treba nikogar odpustiti.

V tem je smisel uredniškega dela. Da rečeš novinarju, kaj je prav in kaj je narobe. Kaj hočeš in česa nočeš. Itd. Da prevzameš odgovornost. Da komandiraš.

In če Ljerki tega ne boste rekli, naj rečejo svetniki Filliju, ali če ji kot vašemu kadru v razumnem roku ne bo uspelo uveljaviti želenih in potrebnih sprememb, potem bomo sprožili postopek za vašo razrešitev. Capisc’?

Razumete, g. Štular? Tako se to dela.

Aja, Štularja ni več. Še bolje, bo pa Rotovnik uredil. On to ja zna.

Vi bi pa prispevek kar ukinili? Ker na RTV nimajo dobrih in/ali sposobnih urednikov? In ker jim ne znajo povedati, kaj od njih pričakujejo? OMB!

(V sredo pa res konec.)