Brazgotine mladosti: Šestošolec, starši, šola na oltarju javnega interesa

V začetku tedna je v medijih zaokrožila novica o telesni poškodbi, ki jo je povzročil učenec 6. razreda delavki v osnovni šoli. Zgodilo se je v Vojniku. Po prvih informacijah jo je porinil, ona pa je padla in se huje poškodovala.

Skoraj vse medije — ne samo komercialnih — je zaneslo v smer obširnega poročanja, pa četudi več od teh dejstev niso poznali.

Šolsko leto se bliža koncu. Videti je, da se v tem času razprave o razmerah v šolah še posebej razmahnejo.

Toda to me je resnično vznejevoljilo. Si predstavljate, kaj se je takrat in še naslednje dni dogajalo z otrokom? Pa z družino, razredom, šolo?

Vsem je jasno, da v tako majhnem kraju kot je Vojnik — no, pa tudi če bi se zgodilo v Ljubljani, bi bilo enako — zadeva ne ostane samo pri poročanju o anonimnih posameznikih.

Šola se je očitno z razlogom odločila, da zadevo posreduje v javnost. Čeprav je zadevo obravnavala policija, bi bilo bolj logično, da bi onemogočila medijski linč.

Občutljivost situacije

Verjetno bi to bilo težko, ker bi novinarji vztrajali. Vendar verjamem, da mediji o zadevi ne bi poročali, če bi jim šola — ali pristojne institucije — razložila občutljivost situacije za šolo in vse učence, predvsem pa občutljivost za tistega učenca in njegove starše. Šola bi jih morala prositi, da o tem ne poročajo.

Ni mi jasno, kako je lahko nekomu prišlo na misel, da zadevo plasira v javnost in še posebej na tak način! Je to bilo v javnem interesu do te mere, da je bilo treba žrtvovati otroka, družino, šolo, da bi odprli pomembno temo?

Mediji so šli še dlje. Brez sramu so poročali, da gre za učenca, ki se je prešolal. Si predstavljate! Tudi v največjih osnovnih šolah v Sloveniji se hitro izve, kdo je prišel z druge šole in je v 6. razredu!

Še več! Novinarji so se pohvalili, da so govorili s starši sošolcev in poročali o dečkovem prejšnjem obnašanju! Posredovali se njihova menja o domnevni problematičnosti otroka. Dogodek je že na prvi pogled srhljiv! Še posebej zato, ker se za fizično poškodbo lahko skriva marsikaj.

Tri vrste poškodb v šolah

Starši imamo izkušnje s poškodbami otrok v šoli, tudi z zelo hudimi. Pogosto gre za poškodbe, ki so bile prizadejane nenamenoma. Te pač sprejmeš in upaš, da otroku ne bodo pustile posledic. Do nesreč lahko pride kjerkoli, pri razposajenih otrocih še tem bolj pogosto. V primeru mojih dveh sinov smo bili na večkrat na urgenci.

Druga stvar so poškodbe, ki so bile prizadejane namenoma, vendar niso bile mišljene tako hudo. Zadnjič mi je znanka razlagala, da je otrok dobil žogo v telo tako silovito, da so morali iskati zdravniško pomoč. Z vso silo mu jo je vrgel sošolec iz skupine, ki je izgubila igro med dvema ognjema. Kako to označiti? Jezen otrok si je dal duška in ravnal vsekakor neprimerno — toda kako na to zdaj reagirati reagiramo? Ali lahko to reši policijski zapisnik? Je bila nekontrolirana jeza nekaj, kar opozarja na otrokovo problematičnost, ki bi jo šola morala preprečiti? Bomo za to krivili šolo, da je nesposobna, ali pa bomo ožigosali otroka kot problematičnega? Lahko pa verjamemo, da je šlo za nesrečno naključje in da je take primere treba reševati pazljivo. Kaj se je res zgodilo, vedo samo tisti, ki so bili tam!

Tretja vrsta poškodb pa so tiste, do katerih pride v okviru medvrstniškega nasilja med obračunavanjem z najšibkejšim členom. To je seveda skrajno zavržno — ampak kako naj o tem razpravljamo? Je policijski zapisnik, razglasitev otroka za neprimernega in javno ožigosanje res najprimernejši način?

Odtenki, plasti, pogledi in ozadja

Primer v Vojniku je verjetno drugačen od omenjenih. Sama ne vem, to vedo samo tisti, ki so bili dogodku priča! Ne gre za medvrstniško nasilje, ne gre za napad na šibkejšega, ne gre za pomoto, ne gre za spodrsljaj. Niti ni pomembno, kakšne so podrobnosti, toda na vsak način se je zgodilo nekaj neprimernega. Napadena je bila tudi šolska avtoriteta.

V tem lahko vidimo veliko različnih odtenkov, plasti, pogledov, ozadij, vendar nobden od njih ne more biti predmet takšne medijske razprave. Če je nekdo želel razpravljati o avtoriteti v šoli, primer zagotovo ni bil prava iztočnica, saj se je vse skušaj zalomilo na otroku in njegovi družini.

Otrok v 6. razredu osnovne šole je ranljiva osebnost, ki si svoje usode zagotovo ne kroji sam. Naloga družine, šola in okolja je, da naredijo, kar zmorejo in znajo, da bo njegova življenjska pot šla v najboljšo smer.

Mislim pa, da so v tem primeru na otroka pozabili. V razpravi o varnosti v šoli, o etičnih pravilih in avtoriteti šolskih delavcev niso upoštevali, da imajo ta pravila in avtoriteta svoj namen — in to je varna, pozitivno naravnana šola, ki temelji na kakovostnih učnih načrtih in kreativnih učnih metodah. Cilj tega je oblikovanje motiviranih osebnosti, ki bodo vedele, kaj je v življenju prav in kaj želijo.

Razprave ob nesrečnem dogodku v Vojniku ne bodo prispevale k zavedanju pravih problemov, temveč bodo samo pustile brazgotine na otroku, družini in šoli!