Cerar. Velik človek za majhne ljudi. Gospodar. Mi pa…?

Danes si že vsak politični biciklist domišlja, da poganja kolo zgodovine. Da poganjajo Slovenijo. Da poganjajo nas. Dobesedno.

Nekatere izjave predsednika vlade v tem smislu ne presenečajo. Njegov žargon postaja vedno bolj žargon nekoga, ki si domišlja, da je Slovenija njegovo privatno posestvo, na katerem smo državljani zaposleni kot izvajalci njegovih del.

Besede, ki jih uporablja, so vedno bolj take.

Pred nekaj tedni je Miro Cerar za najbližje sodelavce rekel, da so “mali ljudje” — oz. majhni ljudje.

Za kaj je šlo? Dejal je: “Izjave koalicijskih partnerjev, pa tudi drugih, so izjave malih ljudi.”

Premier je hotel podpreti Brgleza, če bi Ustavno sodišče o njegovi odločitvi proti zbiranju podpisov za razpis referenduma presodilo, da je ravnal narobe.

Če prav razumemo, je pokazal s prstom na sodelavce, ki vodijo državo. 

Pomislimo, kaj bi šele bilo, če bi šlo za koga bolj odmaknjenega. Že najbližji politični spremljevalci so za Cerarja “mali ljudje”, če ne mislijo z njegovo glavo.

Butalska poprava

Kako sta reagirala njegova partnerja? Karl Erjavec je na novinarsko vprašanje odvrnil, da je s svojo telesno višino zadovoljen. Skratka, poskušal je biti duhovit. On ni majhen, on je (ravno prav) velik v centimetrih.

Židanovi so na oceno, da so majhni ljudje, mlačno in neodločno tvitnili, da se ponavadi kregajo mali ljudje, kar pa da ni politika in način delovanja v njihovi stranki.

No, Židan premore kar nekaj centimetrov v višino.

Ko so pri Cerarjevih videli, da so malce usekali mimo, so napako poskušali popraviti.

Ampak to so naredili po butalsko. Dejali so, da gospod predsednik vlade ni imel v mislih “majhnih ljudi”, temveč “male osebnosti”.

Fizični opis v centimetrih so skratka zamenjali za osebnostnega. Kot da ne bi dojemali, kaj sploh govorijo, so eno žaljivko zamenjali za drugo.

Imeli so srečo, ker se slovenskim medijem s Cerarjevimi označbami ni ljubilo ukvarjati. Domači novinarji so pač pohlevne ovčice, ki bi si jih v svoji staji želel imeti vsak politik na svetu.

Bolje, da ne razmišljamo, kaj si o navadnih državljanih misli gospod Cerar, če že svoje kolege zmerja z “malimi ljudmi” in “malimi osebnostmi”?

Moji, tvoji, najini

Res ni bilo treba dolgo čakati. Te dni je Alenko Bratušek predsednik odpravil z izjavo, ki si jo je vredno zapomniti.

Ga. Bratušek je Cerarju očitala, da “pri svojih ljudeh” dopušča kršitve zakonov in uvaja dvojne kriterije. Na to je Cerar odvrnil naslednje: “Kdo pa so moji? Moji ste vsi, vsi državljani in državljanke Slovenije.”

In se pohvalil, da njegova vlada deluje — ja, prav ste uganili — izjemno uspešno.

Cerarjevo dojemanje realnosti in ljudi okrog njega kaže prepoznavne simptome megalomanije, samopoveličevanja.

Z dopovedovanjem, da je obkrožen z majhnimi ljudmi in osebnostmi, nam želi evidentno povedati, da je pa on sam ena taka velika osebnost, velik človek. Če druge dojema kot majhne, sebe očitno dojema kot velikega. Res hvala za to priznanje.

Ko državljankam in državljanom razlaga, da smo njegovi — “moji ste vsi” —, pa si nas očitno lasti in prisvaja na način, kot sem ga opisal: ima nas za zaposlene na svojem fevdu. Želi nam povedati, da je naš gospodar, mi pa smo njegovi… — kaj? Verjetno hlapci.

Vprašanje je samo, ali bo Cerar vzdržal v družbi toliko majhnih ljudi. Velikim ljudem se to pač ne spodobi, ker lahko izgubijo svojo veličino.

Vprašanje je tudi, ali bomo mi vzdržali kot njegovi državljani. Ne samo, ali bomo dovolili, da nas označuje kot svojo las. Vprašanje je tudi, ali bomo kot njegovi vzdržali tudi ekonomsko in socialno.

Sicer vemo,  kako to gre: na začetku so “moji” državljani, jutri je “moja” že država. In smo pri znani formuli: “Država, to sem jaz”. Država, to je on, Cerar.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 18. maja, pod naslovom Cerarjevi moji. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.