Narodna galerija odpira stalno zbirko Zorana Mušiča

17.5.2016 / 16:30 Komentiraj
Večina del najznamenitejšega slovenskega slikarja 20. stoletja prihaja kot donacija umetnikove nečakinje Vande Mušič.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V Narodni galeriji so končno pripravili stalno razstavo Zorana Mušiča. To bo edina stalna razstava del najznamenitejšega slovenskega slikarja 20. stoletja. Večina del prihaja iz zbirke umetnikovih dedičev Ljubana, Milade in Vande Mušič.

NG je umetnine dobila deloma v last, deloma pa naposodo.

V še ne predstavljenih prostorih prenovljene in razširjene NG, kjer je bila nekoč telovadnica Narodnega doma, bo razstavo jutri (18. maja) ob 19. uri odprl predsednik Borut Pahor. O donaciji bo spregovorila slikarjeva nečakinja Vanda Mušič sama.

Ljuban Mušič (1913–2006) je bil Zoranov brat, s katerim je slikar dolga desetletja vzdrževal dragoceno rodbinsko zvezo med svojim bivanjem v tujini. Umetnik je bratu farmacevtu podarjal svoja dela, ta pa jih je hranil doma v Nebotičniku, kjer je z družino stanoval.

Po očetovi smrti in smrti matere Milade se je njuna hči Vanda odločila za donacijo del svojega strica Narodni galeriji za stalno zbirko kot poseben oddelek.

151 Mušičev

Donacije so temelj zbirk galerij in muzejev po vsem svetu. Toda še noben donator ni doslej daroval Narodni galeriji tako obširne zbirke slik ter grafik in risb.

Vanda Mušič je NG podarila 56 umetnin, ob tem pa jih je posodila še 40 dolgoročno, 48 pa za krajši čas. Iz zbirke NG so sami dodali še sedem Mušičevih del.

Izbor razstavljenih umetnin se bo zaradi občutljivosti del na papirju menjal vsakih nekaj mesecev.

Zbirka obsega dela v različnih tehnikah od leta 1935 — torej tista, ki jih je Mušič naslikal kmalu po dokončani zagrebški akademiji — pa do leta 1999, ko je ustvaril še zadnje serije.

Zoran Mušič: Konjički/Cavallini (1949), barvna litografija na papirju. Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič.

Človek mnogih domovin

Zoran Mušič (1909, Bukovica pri Volčji Dragi–2005, Benetke) je bil človek mnogih domovin. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore.

Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je podoživel lastno življenjsko izkušnjo iz koncentracijskega taborišča Dachau.

V četrtek, 19. maja, ob 11. uri bo v avditoriju NG predaval umetnostni kritik Jean Clair, član Francoske akademije in izjemen poznavalec Mušičevega dela, ki je umetnika tudi osebno dobro poznal. Predavanje bo simultano prevajano.

Leta 1935 štipendija, 2016 donacija

Štipendija Narodne galerije, ki je takrat 26-letnemu Zoranu Mušiču leta 1935 omogočila študijski obisk Španije, je osem desetletij kasneje obrodila potisočerjen sad.

Razstavljenim oljem, akrilom, gvašem, grafikam in različnim risarskim tehnikam se v NG pridružuje tudi poskusno tkanje tapiserije, ki jo je Mušič zasnoval za prekooceansko ladjo Augustus.

V katalogu, ki bo izšel ob razstavi, bo predstavljenih vseh 151 del. Vanda Mušič je v njem med drugim zapisala:

“Zame je to danes sicer težka ločitev, saj te slike predstavljajo del mojega življenja in intimen spomin na moje najdražje. Veseli pa me misel, da stanujem tako rekoč čez cesto in bom tako lahko na stara leta prišla v galerijo in sanjala med temi, zame močno zgovornimi pričami življenja z mojimi najbližjimi…”

“Umetnine iz družinske zbirke torej poklanjam v imenu svoje družine Narodni galeriji in vsem Slovencem. V nadaljnjo skrbno hrambo, v spomin in kot prispevek k našemu narodnemu ponosu. V ponos naj nam Zoran Mušič, kot tudi nikdar noben umetnik, ne bi bil le zato, ker bi bil ‘moderen’, ker je njegova dela najti povsod po svetu, ne le pri nas, ker ga častijo številni svetovni poznavalci umetnosti, ali celo zato, ker bi bil nekdo ‘dobra naložba’, kakor se tako pogosto sliši zadnje čase. Ponosni naj bi bili zato, ker je bilo prav našemu rojaku, Zoranu Mušiču na primer, dano, da se nas — kar lepega števila Zemljanov — lahko dotakne prav v najbolj bistveni, nam vsem lastni srži našega bitja, in to v vsej lepoti, grozi in osamljenosti človeške duše.”

NG v komunikeju ob napovedi razstave izraža ge. Vandi Mušič najglobljo hvaležnost.

Narodno galerijo si je po prenovi oz. otvoritvi 27. januarja letos samo v prvih dveh tednih ogledalo 50.000 obiskovalcev.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v soboto, 14. maja, pod naslovom Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

Zoran Mušič: Nismo poslednji/Nous ne sommes pas les derniers (1974), akril na platnu. Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE