Za neposredno demokracijo na cesto!

17.5.2016 / 06:08 1 komentar
Model parlamentarne demokracije v Sloveniji je passé. Po Brglezovi demontaži referenduma je prišel čas za alternativo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti v Zürich, 10. maja 2016

Ponavadi se ne odzivam na reakcije na moje pisanje. Saj gre navsezadnje le za moje mnenje in nič drugega. Izjemoma pa se mi zdi, da moram v zvezi s svojim ostrim nastopom proti ravnanju predsednika Državnega zbora Milana Brgleza ob njegovi zavrnitvi razpisa roka za zbiranje podpisov za razpis referendume nekaj stvari še dodatno pojasniti. V bistvu utemeljiti, zakaj je Brglez s svojim ravnanjem napadel in poskusil demontirati demokracijo.

Moje stališče izhaja iz prepričanja, ki ga razglaša Vesna V. Godina, da je najboljši približek demokraciji prav neposredno odločanje državljanov o vseh pomembnih rečeh družbenega življenja. Samo če moje misli in teze razumete v tem kontekstu, je Brglezovo ravnanje pobalinsko in nesprejemljivo. S stališča družb s stoletno tradicijo predstavniške demokracije pa njegovo ravnanje morda sploh ni vprašljivo ali problematično.

Teza BMZ

Najprej nekaj več o delavcih migrantih. Zasledil sem kolumno Boštjana M. Zupančiča, ki zavrača ravnanje slovenskega Ustavnega sodišča in napoveduje v Strasbourgu preobrat: Evropsko sodišče za človekove pravice sploh ne bo razumelo odločitve US v zvezi z delavci migranti iz leta 2013, v kateri je zahtevalo upoštevanje načela enakosti in odpravilo priveligiran davčni status delavcev migrantov.

BMZ pojasnjuje, da US ne ugotavlja skladnosti zakona z ustavo, temveč se opredeljuje o enakosti vseh pred zakoni. Teh, ki delajo v Sloveniji, in omenjenih, ki delajo v tujini, živijo pa doma. Slikovito omeni tezo svojega profesorja Aleksandra Bajta, ki je že davno povedal, da je to, če gre prostitutka delat v Trst, jugoslovanski izvoz. Tudi vsi ti delavci so izvoz. Skoraj vse, kar tam zaslužijo, porabijo v Sloveniji — torej tam, kjer živijo. S tem oživljajo kroženje denarja, potrošnjo. Ker so zaposleni v tujini, niso breme slovenske socialne države. Dvojno dobro za slovensko državo. Ta ima torej interes, da ti ljudje delajo, zaslužijo in zapravljajo in tako niso breme države.

Davčne zadeve nikdar niso stvar pravičnosti, nadalje ugotavlja Zupančič. Ko država izkazuje svoj interes, določa mnoge davčne olajšave in ugodnosti na vseh mogočih področjih — torej so lahko tudi migrantski delavci interes države. Ki bi jim zaradi tega zlahka priznala kakšne olajšave. Kot jih priznava v mnogih drugih primerih.

Model parlamentarne demokracije

Miro Cerar in Milan Brglez tega seveda ne razumeta. Če bi, bi se obnašala povsem drugače. Izkazala bi svoj političen in naš skupni družbeni interes, da ti ljudje delajo. Pa čeprav v tujini. Za višje plače. Ob manjših davkih. Z olajšavami, ki bi jim jih država lahko priznala, bi nagovarjala še več ljudi, da si poiščejo takšno delo. Kdor dela v Avstriji, se umakne iz slovenske socialne države.

Krog zadovoljnih kot po pravilu preseka slovenska politika. Oblast. Zadovoljni so avstrijski delodajalci, ker imajo dobro delovno silo. Zadovoljni so delavci migranti, ker imajo delo, ki ga niso našli v Sloveniji, in boljše plače kot v Sloveniji. Zadovoljni so v okolju, kjer ti ljudje živijo, saj lahko plačujejo storitve, več kupujejo. Zaradi njih posredno bolje živijo tudi drugi, ki delajo v Sloveniji.

Nezadovoljna pa ostaja slovenska država. To me spominja na logiko enakih želodcev iz Jugoslavije. Preprosteje povedano, temu lahko rečemo tudi fovšija. Zavist, če ne razumete. Zgodba o odnosu med slovenskim državnim aparatom in delavci migranti ni nič drugega kot slovenska zavist. Ki se, kako žalostno, kaže tudi v takšnih primerih.

Zakaj je Milan Brglez — vzemite ga kot prispodobo slovenskega državnega uradnika — ravnal pobalinsko? Mnogi ste morda zagovorniki parlamentarne demokracije, kakršno poznamo tudi v Sloveniji. Gre za evropski model konkurenčne demokracije, ki velja v večini držav. Na podlagi izida volitev se tvorijo koalicije. Te sestavijo svoj program, oblikujejo vlado in potem upravljajo z državo. Opozicija se jim ponavadi upira. Tudi takrat, ko so odločitve dobre. Gre za princip. Opozicija je skoraj vedno proti. Enako bo, ko se bo razmerje čez nekaj let spremenilo. Nova oblast bo občasno pripravila tudi nekaj dobrega. In nova opozicija bo spet skoraj praviloma proti. Iz principa. Eni in drugi bodo s svojimi argumenti zastrupljali tudi javnost, ki bo podobno kot omenjene politične stranke prav tako razdeljena.

Veliko vpliva na poslance, predstavnike strank, imajo tudi lobiji. Slovenski politiki so siromašni. Pet ali 6.000€ bruto plače. Slovenija ni več izolirana. Nima tolarja, je del evrskega območja. Skušnjave premamijo mnoge. Njihovi kolegi zaslužijo ponekod tudi desetkrat več. Odtod do korupcije je samo še korak.

Naredimo preizkus

Kaj je alternativa? Mnogi že dolgo govorijo o veliki koaliciji. Toda takšna koalicija ničesar ne bi spremenila. Morda bi dosegli samo to, da bi se velike stranke med seboj dogovorile. Z dvotretjinsko večino v parlamentu bi lahko nevarno spremenili tudi teoretične temelje šibke slovenske demokracije.

Naredimo preizkus.

Kaj bi bilo ob Brglezovem ravnanju drugače, če bi imeli v Sloveniji veliko koalicijo SMC in SDS? Nič — razen tega, da bi bila ob njegovem grobem posegu v spoštovanje zakonskih postopkov tiho tudi opozicija. Da nihče, razen morda kakšne majhne stranke s petimi poslanci ne bi zahteval njegovega odstopa in odgovornosti za samovoljo. To je dokaz, da bi bil tak model za Slovenijo še slabši, ker bi še bolj izključeval vsakršen nadzor nad političnimi strankami in njihovim početjem. Velike stranke bi še bolj trgovale med seboj, se dogovarjale, si pomagale… To bi bilo nevarno leglo še večje korupcije.

Pot do velikih koalicij bi olajšal večinski volilni sistem, za katerega se je nekoč goreče zavzemal Janez Janša.

Kaj nam ostane? Neposredna demokracija. O prednostih tega modela sem pisal že velikokrat, zato naj zdaj naredim samo preizkus Brglezovega ravnanja v primeru, če bi v Sloveniji veljala neposredna demokracija.

V tem primeru do njegovega posega sploh ne bi prišlo. Če bi v Sloveniji veljala neposredna demokracija po švicarskem vzoru, recimo, bi slovensko vlado sestavljalo pet ali sedem članov iz štirih ali petih najmočnejših strank z zadnjih volitev.

Vzemimo sedem članov, po dva iz treh največjih strank in enega iz četrte — torej dva iz SMC, dva iz SDS, dva iz DeSUS in en iz SD. Zanimiva in raznolika vlada, kajne? Recimo, da bi predsednikom strank prepovedali sodelovati v vladi. Naj se raje ukvarjajo s stranko, vlado pa prepustijo strokovnjakom. Vlogo opozicije bi prevzelo ljudstvo. V tem primeru bi ljudje na referendumih odločali o vseh pomembnih vprašanjih v družbi. Preprosto bi preverjali odločitve vlade.

Občasno bi lahko skupine v družbi nastopile z nasprotnimi argumenti in pobudami, ki bi jih ljudje preverili na referendumu. Recimo, da bi vlada pripravila zakon, ki ne bi ustrezal skupini migranstkih delavcev. Na referendumu bi se spopadla oba zakona — obstoječi in alternativni —, obveljal pa bi ta, ki bi dobil večjo podporo ljudstva. Kaj je boljšega od takšnega modela demokracije?

Milan Brglez bi torej z Mirom Cerarjem v tem primeru raje skrbel, da bodo skupaj s člani stranke SDS in DeSUS pripravili tak zakon, ki bi ga ljudje podprli. Zakon, ki bi bil boljši od predloga zakona skupine zainteresiranih ljudi in sprejemljivejši za skupnost in bi na referendumu povozil vladni predlog.

Če druge skupine s svojimi rešitvami premagajo vladne predloge, toliko slabše za vlado. Vlada in posredno parlament — ki potrjuje zakone — sta torej ves čas pod pritiskom dobrega in odgovornega dela.

Kritiziranje malih ljudi

Na Brglezovem primeru sem že zadnjič, tokrat pa še bolj podrobno, poskušal opozoriti na preživeti model konkurenčne parlamentarne demokracije v Sloveniji. Še vedno upam, da bo Brglezovo ravnanje sprožilo širšo razpravo o modelu demokracije v Sloveniji. Če res verjamemo, da je prišel čas za spremembo modela demokracije, potem je zdaj za kaj takega ustrezen trenutek.

A ne pozabite: ob tem bodo prebivalci Slovenije spet sami. Na nek način se bo ponovilo obdobje s konca 80. let. Skoraj vsi, ki so takrat sedeli v Skupščini, so bili proti osamosvojitvi Slovenije. Proti je bila mednarodna skupnost, proti je bila Evropska skupnost, ZDA, Združeni narodi… Tudi zdaj bodo vsi proti neposredni demokraciji. Vsi, ki sedijo v parlamentu, pa predsednik države, pa Evropska unija, pa mednarodne finančne inštitucije… Zanje je to preveč nevaren in preveč negotov model demokracije, s preveč neznankami, nepredvidenimi reakcijami ljudi. Za politike, politične stranke in državne inštitucije pa je neposredna demokracija velik preobrat v njihovem obnašanju, razmišljanju in ravnanju. Kako bi si sicer Miro Cerar ob tej Brglezovi potezi upal reči, da so ti, ki ga kritizirajo, mali ljudje? S tem je dokazal, da ne razume in ne želi razumeti neposredne demokracije.

Za neposredno demokracijo bo spet treba na cesto. Po ravnanju Milana Brgleza prejšnji teden in ob spremljanju reakcij večine s strokovnjaki vred sem o tem še toliko bolj prepričan.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v torek, 10. maja, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Za direktno demokracijo spet na cesto!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE