Digitalna demenca že v šolah. Ker je butastim državljanom lažje vladati.

Ta petek je v CD ob izidu slovenskega prevoda knjige Digitalna demenca (Digitale Demenz: Wie wir uns und unsere Kinder um den Verstand bringen) predaval nemški psihiater, psiholog in nevroznanstvenik (in petkov gost v Odmevih) dr. Manfred Spitzer. 

Vsi ravnatelji, ki so ga poslušali in na čigar šolah sem že predavala, bodo po tem predavanju bolje razumeli mojo razlago, zakaj predavam brez računalnika. Ki je naslednja: na predavanjih ne uporabljam tehnologij, ki poneumljajo poslušalstvo.

Gre za razredno vprašanje. Danes je vse razredno vprašanje.

Moja odpor do računalnikov temelji najprej na več kot dveh desetletjih dela s hčerko, ki ima cerebralno paralizo. Pri tem sem se naučila marsikaj o možganih. O učenju. O tem, kako je povezano z nastajanjem sinaps. In kako k temu pozitivno prispevajo tradicionalne tehnike učenja, kot so ponavljanje, učenje na pamet, pisanje.

Tiste tehnike, ki jih v šolah — v imenu “ustvarjalnega učenja” — že dolga leta preganjajo oz. ne uporabljajo.

Stopnja razvitosti kognitivnih funkcij upada

Posledice so naslednje: stopnja razvitosti nekoč normalnih kognitivnih funkcij pri študentih, ki jih dobimo v predavalnice, vidno upada.

Drugi razlog moje dolgoletne teze o poneumljajočem učinku računalnikov na človekove možgane pa so študenti sami. S katerimi se ukvarjam že več kot tri desetletja. In ki jih zato lahko primerjam.

Te primerjave so v škodo današnjim generacijam. Ki ure in ure preživijo za takšnimi in drugačnimi ekrani. Kar se na njihovih kognitivnih funkcijah pozna.

Težave so številne: težave s koncentracijo, težave z višjimi kognitivnimi funkcijami — posebej tistimi, ki zahtevajo abstraktno mišljenje, saj računalnik in drugi zasloni delujejo po logiki konkretnega mišljenja —, funkcionalna nepismenost itd.

To so bili razlogi, da sem na vprašanja, ali pri svojih predavanjih potrebujem računalnik, odgovorila ne in odgovor utemeljila s stališčem, da pri svojih predavanjih ne uporabljam tehnologije, ki poneumlja poslušalstvo.

Zdaj je to slovenskemu poslušalstvu — ravnateljem in strokovnjakom z Zavoda za šolstvo — natančno razložil Manfred Spitzer.

Še posebej me veseli, da so predavanje poslušali ljudje z Zavoda za šolstvo. Ki razvijajo in posredujejo v šole celo vrsto nepremišljenih in v nebo vpijočih neumnosti o šolanju otrok in jih poneumljajo.

6 točk poneumljanja

Kar je povedal Spitzer, je v kratkem naslednje:

• 1. Uporaba računalnikov škodi. In to vsem. Razen upokojencem. Še posebej pa otrokom. In mladim. Pri katerih se možgani šele razvijajo — beri: socialno in kulturno organizirajo.
• 2. Poškodbe, ki jih digitalne tehnologije povzročajo človeškim možganom, so dandanes mednarodno popisane. Te poškodbam rečemo “digitalna demenca”. Poleg že omenjenih okvar vključujejo tudi nekatere psihološke značilnosti kot so otopelost, čustvena plitvost, depresivnost itd.
• 3. Spitzer je pokazal, da je učenje za možgane ključno, saj se samo tako možgani razvijajo (nastajajo nove sinapse), brez učenja pa “propadajo” (sinapse izginjajo).
• 4. Pokazal je, da so za razvoj možganov ključne tradicionalne tehnike učenja: ponavljanje, učenje na pamet in druge tehnike, ki so danes iz šol pregnane, ker da ogrožajo tako imenovano “ustvarjalno učenje”.
• 5. Pokazal je na pozitivno dimenzijo umskega napora — namreč tega, da možgane izpostavljamo dolgotrajnemu in zahtevnemu učenju, kot recimo za izpit.
• 6. Pokazal je, da v odsotnosti zahtevnega učenja nekatere sinapse izginjajo, nekatere druge pa ne nastajajo. Kar pomeni poneumljanje.

Politično uničevanje možganov

Upajmo, da bodo vsaj ravnatelji prenesli te temeljne ugotovitve v svoje zbornice. In radikalno omejili uporabo digitalnih medijev v šolah. V privatnih šolah v ZDA ta omejitev obstaja že leta.

Upajmo tudi, da bodo “strokovnjaki” Zavoda za šolstvo dojeli vsaj nekaj od teh lekcij. Predvsem tisto, da lahko lahkotno učenje skozi igro možganom resno škodi. In da ponavljanje, učenje na pamet, miselni napori in zahtevno učenje pozitivno učinkujejo na možgane in njihovo delovanje. In da bodo ponovno uvedli tovrstno učenje v šole.

Moji študenti morajo to stalno prakticirati — neglede na modo in mnenja “strokovnjakov”. Neglede na svojo jezo. Ali navdušenje. To me ne zanima. Moje stališče je, da nisem zato tu, da študente poneumljam. Ampak zato, da njihove miselne funkcije razvijam.

Seveda pa je brezupno misliti, da bodo Spitzerjeve ugotovitve razumeli in upoštevali nekateri moji univerzitetni kolegi. Tisti, ki menijo, da miselni napor študentov ni primeren za univerzitetno izobraževanje. Ker je treba poskrbeti, da je študentom “cool”. Da imajo “prostor za igro”. Ki verjamejo, da je miselna lenoba emancipatorična praksa. In humanistični projekt. Itd. In ki v duhu teh načel preoblikujejo univerzitetne študijske programe.

Pri njih se ne morem odločiti, za kaj v resnici gre. Ali so samo tako bebavi, da ničesar ne razumejo? Ali pa so se prodali kapitalu? In v njegovem imenu in interesu uničujejo možgane mladih.

Kajti za to v resnici pri vsem skupaj gre: za politično uničevanje možganov državljanov in državljank. Butastim državljanom je namreč lažje vladati.