Mediji: “Oglasi so prostitucija.” Mercator: “Ja, dobre kurbe so v tisku.”

Če se ne bi v četrtek na FB in TW razvnela debata o celostranskih Mercatorjevih oglasih, ki so jih kot naslovne strani objavili Delo, Dnevnik in Večer, sploh ne bi vedel, da se je v tisku zgodil škandal.

Prosim? Pri vsem tem, kar mediji počnejo, izpade sporno to, da oglaševalec zakupi prve strani treh tiskanih dnevnikov in kao kreativno fejka njihove naslovnice, oni pa to pač objavijo? Noro!

Tiskanih izdaj četrtkovega Dela, Dnevnika, Večera nisem kupil. Ne kupujem tiskanih časopisov. Niti v trafiki jih nisem videl. Sem pa žrtvoval astronomskih 1,99€ za digitalni izvod Dela z datumom 12. 5. 2016, da sem naredil screenshot PDF verzije inkriminirane naslovnice za ta članek. Fotografije naslovnic, ki so krožile po internetu, so bile še bolj odurne kot v resnici.

Pa saj ni bilo dosti slabše kot ponavadi. Naslovnice so tako ali tako brez veze. Delu se posrečijo dve, tri na leto. Kar je še veliko. Danes ni čas za naslovnice  časopisov — pardon, časodpisov. Tudi če bi jih znali delat.

Partijsko pismo

Seveda tudi tokrat ni šlo brez partijskega pisma DNS, ki je “ogorčeno” protestiralo “proti zlorabi novinarskega prostora”: češ, “gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise”, ki da “niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil”.

Podpisani: Upravni odbor DNS, Uredniški odbor Večera, UO aktiva DNS na Večeru, zastopstvo uredništva Večera, IO Sindikata novinarjev Večera, IO Aktiva novinarjev Dela, IO Aktiva novinarjev Dnevnika in IO Sindikata novinarjev Dnevnika.

Ta je najbolj močna:

“Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Oglaševalski denar, ki so ga za to dobili, ne more biti kompenzacija za nepopravljiv udarec novinarski in uredniški integriteti in verodostojnosti. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.”

Novinarji bi lahko že enkrat dojeli, da so smešni. Pa ne samo zato, ker kot ljudje, ki lahko čez noč ostanejo brez služb, pizdijo čez prihodke, ki jim službe zagotavljajo. Smešni so predvsem zato, ker jim tako obupno primanjkuje smisla za realnost.

Tega pomanjkanja so navajeni. To je del njihovega poklica. Zakaj bi bilo dojemanje oglasne realnosti izjema?

Zato je za novinarje prodaja oglasnega prostora prostitucija.

Pa saj ni čudno. Oglaševalci so prepričani, da so dobre kurbe, za katere se splača več zapraviti, samo v tisku. Tiste na internetu pa naj bodo vesele vsakega drobiža.

Naslovnica in tisk sta sveta

Nesrečni oglasi so bili v skladu s 25. členom Kodeksa novinarjev Slovenije in 6. členom Slovenskega oglaševalskega kodeksa označeni kot oglasi. Pa tudi če ne bi bili, samo debil ne bi ugotovil, da gre za oglase.

Zakaj se novinarji delajo neumne in protestirajo proti takšni obliki oglaševanja v tisku?

Eden od razlogov je, da so ponosni na svoj osnovni tiskani produkt in da ga imajo za nedotakljivega. Terjajo spoštovanje do svojega dela. Trdijo, da so zavezani svojim bralcem in da jim dolgujejo družbeno velepomembne informacije, ki jih sicer svobodno kot papagaji na veji objavljajo vsak dan na prvi strani. Naslovka je sveta. Papir ne prenese več vsega. Ovojni pa še manj. Ne morejo se agencijski copy-writerji zajebavat in dat pisat Teme dneva nekemu Toniju Balažicu, pa če je predsednik uprave ne vem česa. Bralec lahko doživi informacijski infarkt ob pogledu na nenavadno, oglasificirano naslovnico. Novinarji se bojijo, da bo bralec odpovedal naročnino, če bo za dostop do prave, uredniške naslovke moral obrniti eno plahto.

Samo povem: zaradi oglasov še nihče ni odpovedal naročnine ali nehal brati tiskane medije. Zaradi novinarskih izdelkov pa zagotovo.

Na internetu pa noben problem

Prihodki od prodaje oglasnega prostora skratka smrdijo samo na naslovnici. Na notranjih straneh časopisa pa novinarji oz. uredniki brez pomislekov objavljajo kakršnekoli oglase, ne da bi zato sklicevali sestanke partijskih celic in pisali protestne izjave.

Še manj pa novinarje moti oglaševanje na njihovih internetnih straneh. To pa ni noben problem. Nič hudega, če njihove novinarske izdelke oglaševalci podlagajo s kričečimi brandiranimi ozadji. Nič hudega, če ne moreš prebrati enega članka, ne da bi najprej pozaprl par oglasnih okenc. Nič hudega, če ti začneta iz računalnika nepričakovano hrumeti oglasni govor in glasba. Nič hudega, če se poslužujejo optičnih prevar, da čim dlje ne najdeš gumba za izklop oglasa.

Celostranski oglasi kot fingirane naslovnice tiskanih dnevnikov so poseben slovenski fenomen. Priljubljenost naslovničnih oglasov samih in zgrožene reakcije nanje pričajo o eni in isti stvari — in to je anahronistična obsedenost s tiskom.

Obsedeni pa so tako novinarji, ki se jim takšna oblika oglaševanja — ne pa tudi druge — zdi napad na njihovo profesijo, kot tudi oglaševalci, ki se zanašajo nanjo kot na učinkovit način za doseganje javnosti.

Nadaljevanje in konec v ponedeljek.