Kaj je sreča? Zakaj osamljenost ubija? Pozor, vse mine!

Večkrat sem že poslušala TED (TEDxBeaconStreet) predavanje Kaj ustvari dobro življenje. In ga bom še. Lekcije iz študije sreče. Harvardska raziskava, kaj nas dela srečne in zdrave, je menda najdaljša sploh: 75 let so spremljali življenje 724 moških in jih leto za letom spraševali o njihovem delu, življenju in zdravju.

Okrog 60 od prvotnih anketirancev je še vedno živih in še vedno sodelujejo v raziskavi. Večina jih je danes starih 90 in čez. Raziskava se nadaljuje z več kot 2.000 otroki teh moških. Vmes so njihove žene in ženske vzkliknile, da bi bil že čas, da bi tudi njih intervjujali in raziskovali.

Predavanje se mi zdi zanimivo predvsem zato, ker so anketirali moške. O rasni pripadnosti v predavanju ni govora, predvidevam pa, da so večinoma belci. Ker vladajo svetu, so dober vzorec.

Pozaba in spomin

Kaj nas torej dela srečne? V različnih anketah je na prvem mestu zdravje. Pa vsi bi več denarja. Nekateri bi vedno radi bili bogati. Materialno. Veliko bi jih prav gotovo rado bilo slavnih. To se mi zdi dandanes najlažja želja. Znamo dobro jamrati, se pritoževati, pametovati, zavzemati pozicijo generalov po bitki. Pa nekatere stvari hočemo zamolčati. Vem, splošna sem. Povsod je ta nevidni, no, v službah zagotovo vidni pritisk, da je treba delati, napredovati, biti vse boljši, uspešnejši. 

Snovalci ankete o sreči, ki traja, so ugotovili, da o življenju anketirancev največ izvejo, ko ti govorijo o svoji preteklosti. Nekatere stvari so pozabili, za drugo pa je poskrbel kreativni spomin.

Ob tem sem spomnim profesorja iz srednje šole, bil je tik pred upokojitvijo: “Včasih ne vem več, ali se je nekaj res zgodilo ali pa se mi samo zdi,” je zamišljeno govoril in gledal skozi okno.

Iz predavanja in transkripta izvemo, da so od leta 1938 sledili konkretnemu življenju dveh skupin moških. V prvi so bili takratni dijaki kolidža na Harvardu. Med 2. svetovno vojno so dokončali študij, večina se jih je šla borit. V drugi skupini pa so bili fantje iz najrevnejših predelov Bostona, iz težavnih, zapostavljenih družin.

Eni in drugi so postali tovarniški delavci, odvetniki, zidarji, zdravniki, eden celo predsednik ZDA. Nekateri so postali alkoholiki. Nekaj jih je razvilo shizofrenijo. Nekateri so se na socialni lestvici povzpeli z dna do vrha. Nekateri so se po njej spustili v nasprotni smeri.

Raziskovalci še vedno vsaki dve leti pokličejo te moške in jih vprašajo, ali jim lahko pošljemo še eno polo vprašanj o njihovih življenjih. Veliko moških iz Bostona vpraša: “Zakaj me še vedno preučujete? Moje življenje sploh ni zanimivo.” Moški s Harvarda tega nikoli ne vprašajo.

Topel odnos

Ugotovitev raziskave je preprosta. Dobri odnosi so tisto, kar nas ohranja srečne in zdrave. Družbene vezi so res dobre. Osamljenost ubija. Izkazalo se je, da so srečnejši tisti ljudje, ki so bolj povezani z družino, prijatelji in skupnostjo. So tudi bolj fizično zdravi in živijo dlje od tistih manj povezanih. Osamljeni prej zbolijo.

Seveda je lahko človek osamljen tudi v zakonu, v družinskem okolju. Vendar poudarjajo, da so konfliktne zakonske zveze, zveze brez naklonjenosti zelo slabe za zdravje. Mogoče še slabše kot ločitev. Živeti v dobrem, toplem partnerskem odnosu je varovalno.

Velika lekcija za naše odnose in zdravje je, da pristna povezanost ne ščiti samo naših teles, temveč tudi naše možgane.

Zavest o dobrem

Neglede na vse se v življenju trudim ohranjati zavest o dobrem. Kot da bi meditirala, ponavljam, kaj je dobrega, kaj me veseli, kaj osrečuje. Včasih je nenapisan seznam samo trdovratno ponavljanje, ki ne pripelje nikamor. Podobno je z vajami za križ. Delam, ponavljam, pa ne zaleže. Potem pa veliko vaj in kontinuiteta naenkrat pripeljejo do uspeha. Za nefizične vaje pomaga tudi omenjeno predavanje.

Treba je ohranjati zavest o pozitivnih plateh. Čisto si ne verjamem, se pa prepričujem. In tudi potem, ko ponavljanje doseže svoj namen, je kondicijo dobro ohranjati. Ker vse mine. S tem, da sama sebi polglasno povem, da je vse okej, se držim nad gladino.

Če mi je v življenju šlo kaj dobro, so to bili odnosi. Ti so zame bistveni. Družinski, prijateljski, tudi poslovni. Tudi občasni, povezani zgolj z druženjem s sošolci in sošolkami za kratek čas. Da o ljubezni ne govorim. Ta dobra je preglasila vse ostale.

Vsi dobri odnosi so pomembni. Vsi štejejo. Pomagajo. Revni lažje preživijo, če imajo okrog sebe dobro mrežo ljudi. Osamljenemu bogatašu denar ne pomaga. Naivno, ampak verjamem.

Ni črno-belo, vem. Težko se vživim v družinske odnose, ki jih drži skupaj jeza, žalost, osamljenost, revščina. Ali pa samo hiša. Morda samo navajenost. Ko jezne in nesrečne ljudi sprašujem, kaj jih osrečuje ali vsaj dela zadovoljne, večkrat naletim na zgovorno tišino. Češ, zakaj mi težiš, odreagirajo, ne me še ti maltretirat. 

Vse, kar si želim, je to, da razmislijo. Da se vsaj vprašajo. Četudi odgovor ne prileti takoj z neba. In to si želim, da si zapomnijo, ko odgovor pride. In da v slabih časih ponavljamo.