Studia Humanitatis v živo: “Hiša gori!” reče Buda (in dr. Debenjak)
Minulo sredo je založba Studia Humanitatis delovno slavila 30 let: v Klub CD so povabili avtorje zbornika Utopije, še vedno. Od skoraj štiridesetih avtorjev se nas je odzvala dobra polovica, tako da je bilo snovi za cel dan, od zgodnjega jutra do ranega večera, poslušalcev pa za drugo polovico.
Kar se je dogajalo popoldan, mi je porodilo idejo. Ker je ne znam do konca artikulirati, jo ponujam v premislek.
Najprej moram priznati, da sem se učinka tega popoldneva sprva pošteno ustrašil. Zdelo se mi je, da sem v dvigalu CD-ja sicer pritisnil pravi gumb za 6. nadstropje — saj je edini —, da pa me je v bistvu dostavilo ne samo v 4. nadstropje Filozofske fakultete, ampak tudi 30 let nazaj. Predavali so namreč moji tedanji profesorji: dr. Božidar Debenjak, dr. Cvetka Tóth, dr. Rudi Rizman. Z izjemo za nas tedaj še neznanega bavbava, ki se mu reče neoliberalizem, so bile tudi teme tedanje: Marcuse, leto 68, Marx… Kdor ni bil na odru, je bil med občinstvom: dr. Andrej Ule, brata Lukšič…
Z dvigalom v preteklost
Dokončna potrditev, da se mi ne meša, ampak da sem res odpotoval po vertikali časa in prostora v preteklost, pa je prišla, ko je dr. Debenjak z isto briljanco — in celo z nespremenjeno prezenco — kot pred 30 leti razložil razliko med bodočnostjo in prihodnostjo. Saj poznate: bodoče je isto tudi jutri, prihodnje pa je tisto novo, kar pride. Ni isto, če za nekoga rečete, da je bodoči ali prihodnji župan. Ali kot pravi dr. Debenjak: še bolj drastično je razlika vidna med prihodnjo in bodočo življenjsko družico. Bodoče je že tu, prihodnost pa si je treba izboriti.
To me je vrglo nazaj v sedanjost. Zavedel sem se, da okrog mene sedijo in hodijo na oder ne le kolegi (dr. Pribac, dr. Vogrinc), ampak celo nekdanji študentje (Peter Šenk) in študentje mojih pokojnih prijateljev (recimo Marko Hočevar pri dr. Alešu Debeljaku).
Naj se veselim, da se v 30 letih nekateri niso niti malo postarali? Ali naj se pustim razžalostiti spoznanju, da se v 30 letih in v treh generacijah v resnici ni nič dramatičnega spremenilo?
Filozofija in sedem svobodnih umetnosti. Ilustracija Herade Landsberške iz ilustrirane enciklopedije Vrt užitkov (12. stoletje).
Misel se rojeva v živo
Iz te resne dileme me je rešil preblisk, neartikuliran okrušek, kot strdek v ožilju, ki mi od tedaj ni dal miru. Neposredno ga je spodbudila anahronistična sekvenca govorcev, ki je segala od filozofa Debenjaka mimo filologa Marinčiča in muzikologa Pompeta do pesnika Miklavža Komelja.
Gre pa takole: kako je danes, v dobi vsem dosegljivih internetnih informacij in disciplinarne družbe, še mogoče v živo priti do relevantnih interdisciplinarnih znanj?
Ko si enkrat opremljen s pojmovnim dvojcem prihodnosti in bodočnosti, je namreč neprecenljivo poslušati klasičnega filologa, ki te nauči historično kontekstualizirati Aristofanove dramske utopije; slediti radikalnemu poskusu muzikologa, da bi relativiziral veličine sodobne glasbe; in končno s pesnikom izpraševati razmerje utopij do nemogočega.
Kako lahko danes dobim vsa ta znanja? Zbrana in izbrana? Ne morem se hkrati vpisati na pet oddelkov Filozofske fakultete. Če se odločim brati le izvirne avtorje, mi umanjka prav ta nujna, pogosto hudomušna instanca posredovanja znanja, ki zbuja nalezljivo navdušenje nad védenjem. Na spletu se hitro izgubim med irelevantnimi podrobnostmi, med videopredavanjem pa se ne pustim fascinirati na isti način kot trenutkom, ko vidiš misel, ki se rojeva v živo. Ali pa pesnika, ki sredi razprave enkrat samkrat dramatično zastane, potegne iz nahrbtnika svinčnik in si v lastnih zapiskih nekaj označi.
Za vedno bo ostala enigma, ali je šlo za kljukico, da je delo opravljeno, ali klicaj, kje doma nadaljevati delo misli.
Ex cathedra
Zdaj je gotovo že jasno, kam sam taco molim. Tako kot nam je Studia Humanitatis sredi 80. let v našo študentsko mladost posvetila s takšno lučjo, s kakršno so nam dotlej svetila samo Nolitova Sazvežđa ali edicije francoske založbe Minuit — in kot je nekoliko pozneje poskušal podajanje vednosti univerzitetno strukturirati Institutum Studiorum Humanitatis (ISH) —, tako se zdi, da je danes, v času tabloidizacije humanističnega znanja nujno razmišljati o svojevrstni odprti katedri humanističnih študij.
To bi bil prostor, kjer bi izvrstnost in multidisciplinarnost predavateljev, razbremenjenih prav nič akademskega administriranja, šli z roko v roki — ali s prstom v oko, če hočete — s svobodnim duhom novodobnih slušateljev, ki bi brlenje ekranov še vedno vsaj tu in tam radi zamenjali za rojenje vrhunskih umov v sicer jasno ex cathedra strukturiranih, a radikalno družbeno angažiranih predavanjih.
Verjamem Deleuzu, da debata bore malo prispeva k pojmovnemu razvoju misli, zasnovanemu na čisti ustvarjalni nuji. A prav nuja je tista, ki nas sili, da nas modri dr. Debenjak spet spomni na priliko o Budi in goreči hiši:
Hiša gori. Buda vstopi in opomni stanovalce, da je čas za umik, vendar ga ti mirno sprašujejo, ali morda zunaj ne dežuje in kje jih vendar čaka druga hiša. Buda odide, ker resignirano ugotovi, da jim ni pomoči. “Hiša gori!” je s srepečimi očmi opozoril dr. Debenjak, preden je zapustil oder.
Razmislimo, kje in kako bi postavili zavetje iz šib za divjo misel, za Studio Humanitatis v živo … — glavo.