Natašo Pirc Musar je srečala pamet

Sem vedel, da moram malo počakati, da se odvrti vsaj nekaj epizod te žajfnice. Nisem pa pričakoval, da je bo tako hitro konec.

Zaplet z razveljavitvijo imenovanja Marka Fillija za generalnega direktorja RTV Slovenija in suspenz, da bi ga Nataša Pirc Musar po dveh letih le lahko izrinila s položaja, je bil namreč pravna in upravna žajfnica.

Zanimivo je bilo vse skupaj kvečjemu za tiste, ki se imajo za ozaveščene državljane in zagovornike pravne države, obenem pa bolščijo v televizor ali imajo radio prižgan samo za ozadje.

Žajfnica pa je bila ta kolobocija tudi zato, ker se je presenetljivo srečno končala: NPM ne bo postala generalna direktorica RTV Slovenija — ker noče.

Tega ne pišem zato, ker bi si oddahnil. Zaradi mene bi lahko bila tudi ona. Nobody’s perfect. In saj ni bistvene razlike, ali je Filli ali NPM. Mislim pa, da RTV Slovenija ne rabi nepotrebnih pretresov, ker ima dovolj urgentnejših problemov od tega, kdo je bil (bolj) legitimno izvoljen in imenovan za generalnega direktorja.

Damage has not been done

Skratka, škoda tako rekoč ni nastala.

No, škoda je že nastala. Za RTV. V bistvu nastaja kar naprej. Sproti. In se kopiči.

Škoda nastaja s tem, da taka eminentna institucija kot je RTV ne zna postopkovno brezhibno izvoliti in imenovati generalnega direktorja. Nastaja s tem, da Programski svet pravno, vsebinsko in menedžersko bluzi tja v en dan in povzroča zaplete, kakršen je bil ta. In ki še zdaleč ni edini. Nastaja s tem, da se smeši. Škoda nastaja vsak dan, ko ima totalno nekoristni Programski svet sejo. Nastaja s tem, da si svetniki lažejo v ksiht — v ogledalo in čez mizo v sejni sobi —, da so dobronamerni strokovnjaki slash pluralni, strankarsko-civilnodružbeni think tank za intelektualno servisiranje in politično kalibriranje tega anahronističnega medijskega in poslovnega ter kulturnega in socialnega fenomena, ki se mu reče javni RTV zavod.

Morala bi obstajati instanca, ki bi smela odstaviti kompleten Programski svet. Za kazen za to sranje in sramoto, ki so ju povzročili.

Pa če lahko gen. dir. Filli kot v.d. razreši svojo pomočnico za pravno področje, tudi ne bi bilo nič narobe.

Kako postaneš direktorica

NPM se skratka odpoveduje funkciji, za katero se je zagrebla dvakrat: najprej s kandidaturo, po neuspehu pred Programskim svetom pa še na sodišču.

Očitno jo je srečala pamet. Vsaj zdaj. Hvala bogu. Respect.

Za začetek si ne znam predstavljati, kaj hudiča jo je gnalo, da je hotela postati generalna direktorica RTV Slovenija. Po mojem samo njene parapolitične ambicije. Ocenila je, da ji v dani konstelaciji političnih sil (v DZ in v Programskem svetu) ter glede na naravo postopkov in potrebne konekšne to lahko uspe. In ji tudi skorajda je — pa čeprav z dveletno zamudo. With a little help from her friends — from the court.

Služba generalnega direktorja RTV je sicer težka in dolgočasna, vendar se splača potruditi, ker je ugledna in cenjena in v nadaljevanju kariere odpira premnoga vrata. Pa še pisana na kožo je Nataši Pirc Musar. Tako rekoč medijski Rdeči križ. Za narodov blagor. Sociala, politika, kultura. Jebeš pop. Pop so simbolične fotografije sodniških kladivc in tehtnic.

In če že kaj, bi NPM morala biti/postati direktorica TV Slovenija (ali Radia, če to ni zanjo premalo). Prepričan sem, da bi bila boljša od Ljerke Bizilj. Ampak do te funkcije se ne bi mogla dokopati, ker kandidate iščejo med uredniki.

Izkušnje z mediji sicer ima, indirektno celo uredniške. Tako kot vsi se tudi ona spozna na medije, vendar je njena prednost v tem, da je bolj pametna in gobčna od večine self-proclaimed strokovnjakov — kaj šele od “tako imenovanih”, kot jih je nekoč ljubkovalno imenoval Janša.

Tudi kot informacijska pooblaščenka je bila pametnejša od vseh, čeprav se je poznalo, da ni preveč plesala na medijskem parketu. Pa kot NVO-jevka je nadirala vsakogar, ki se ni zmenil za politično korektnost. Najraje tiste, ki niso bili ortodoksni levičarji.

Vedno je tudi rada red delala na Twitterju. Da ima 36.186 followerjev (as I write), je bodisi prevara ali pomota. Pa še to: priti na silo na vodilni položaj — pa čeprav po pravici, utemeljeni s sodno odločbo — ni dobro. To je podobno, kot če novinarski kolektiv ne da soglasja (sicer nezavezujočega), na podlagi katerega uprava požegna odgovornega urednika.

Če te ne marajo, tam nimaš kaj iskati. Nima smisla. V samoupravni interesni skupnosti, kakršna je RTV Slovenija, pa še posebej ne.

In nenazadnje, če pozorno preberemo sodbo: Višje delovno in socialno sodišče je resda razveljavilo sklep o imenovanju Marka Fillija za gen. dir. RTV Slovenija — toda pri tem je tudi zavrglo zahtevo Nataše Pirc Musar, da [sodišče] ugotovi, da je bila sklepom št. […] izbrana za generalno direktorico tožene stranke”.

Jasno. Niti najbolj nepoboljšljiv optimist si ne bi več obetal, da bi mu po dveh letih in po vsem tem še enkrat uspelo dobiti dovolj glasov Programskega sveta. Toliko je pa NPM že realna. Niti ona ne gre trikrat na led.

Fiat cinquecento iustitia

Nataša Pirc Musar je svoji prvi izjavi za javnost po izdaji sodbe dala pomenljiv naslov, za katerega moraš biti vsaj malo latinista: Fiat iustitia, ne pereat mundus (“Naj se zgodi pravica, da ne propade svet.”). Gre za prijazno, socialno, dobronamerno predelano verzijo originalnega rekla: “Fiat iustitia, et pereat mundus.” (“Naj se zgodi pravica, pa če propade svet.”), na katerega se sklicuje pravo, češ, zakon je zakon v vsakem primeru in ne dela razlik.

Vidite? NPM se je kot ambiciozna, z vsemi pravnimi žavbami namazana kanclijska mrha in nedeljska klasična filologinja prvotno ekskulpirala pred očitki, da hoče pravico za vsako ceno in da buldožerira vse pred sabo. Ne, ona hoče pravico zato, da ne propade RTV.

Tipično. Zanjo. Vsaj zgledalo je tako. Potem pa si je v drugi izjavi premislila.

To rabi NPM za preživetje. To je rabila. Zadoščenje. In moralno zmago. Zato se ji zdaj ne ljubi več.

In potem si je enkrat upala od mene terjati opravičilo, ker sem napisal, da je attention whore.

Legalistična obsesija

Primer Filli/NPM daje vedeti, da je pravna država precenjena legalistična obsesija.

Ta case sam po sebi še zdaleč ni bil tako problematičen kot je bil videti. Vse v zvezi njim pa je bilo veliko bolj — vendar se sodišče tega sploh ni dotikalo, ker ni njegova stvar. Pa ne, da bi moralo biti. Ampak problem je v tem, da sta pravna država oz. sodstvo za dobronamerne Slovence španska stena za zakrivanje dejanskega stanja. Delaj po regelcih, pa bo vse v redu. Tudi Programski svet. Naj se držijo paragrafov, pa bodo lahko na sejah čvekali in modrovali, kar hočejo. Naj se držijo paragrafov, da se ne bo kak nelegalen aparatčik infiltriral, sicer pa lahko stranke in DZ kadrujejo po mili volji. Grozno!

Fenomen neljubega dogodka z generalnim direktorjem RTV Slovenija je v tem, da je ena največjih in najbolj zadrtih legalistk, kar jih premoremo na javnem odru, najprej zgrda dokazala, da je ona tista, ki je poklicana za funkcijo generalne direktorice — potem pa ugotovila, da ji sodba sama zadošča in odstopila od ponovne kandidature z morebitnimi praktičnimi posledicami.

Pred tem je nedvomno špekulirala, da pa ji tokrat najbrž le ne bo uspelo. A četudi je bila preračunljiva, je bila to pametna in pozitivna poteza. Ni ji šlo za to, da bi izkoristila mnenje sodišča. Dovolj ji je bilo, da je tistim tam dokazala, da nimajo pojma.

To pa je lekcija tudi za njo. Ker bo lahko enkrat drugič obratno.