Maj bi lahko bil mesec ljubezni, če…

Komaj en teden maja je za nami, pa imamo političnih in gospodarskih dilem in dvomov že za najmanj dva meseca. Kot da smo polena na tnalu, po katerih dogodki neusmiljeno udrihajo in nas cepijo na dvoje.

Naj začnem pri koncu. Ali ima RTV Slovenija generalnega direktorja ali ga nima? Ali morda celo generalno direktorico? Je generalni direktor isti kot predvčerajšnjim, samo da je dobil kratico v.d.? In kaj je zdaj s tistimi uredniki, ki jih je generalni direktor v času svojega polnokrvnega mandata imenoval za urednike? So polnokrvni uredniki ali so tudi oni zdaj zgolj v.d. uredniki?

Se sprememba potrjenega statusa v vršilca dolžnosti res ne pozna na delovni zavzetosti, kreativnosti, uspešnosti?

Takšno zmešnjavo smo sposobni zrežirati samo pri nas.

Kulturni minister ali spet ministrica?

Imamo novega kulturnega ministra — ali pa ga tudi nimamo. Tone Peršak, kandidat Desusa (kamor se je sicer včlanil šele aprila), je bil še v četrtek nesporni favorit celotne koalicije, toda premier si je v petek premislil in bo o primernosti kandidata še malo tuhtal.

Kakšno kupčkanje se skriva za to odločitvijo, bomo izvedeli v kratkem. Morebiti pa dobimo spet ministrico?

Smo pa v teh dneh lahko v medijih prebirali zanimive zapise, kaj se dogaja z denarjem na ministrstvu, kdo vse uveljavlja osebne interese, s čim naj bi se ministrstvo še ukvarjalo zaradi ohranjanja kulturne dediščine idrijskega rudnika in tako naprej.

Bi bili pa zelo veseli, ko bi si naš predsednik vlade vzel čas za tako poglobljen premislek tudi v drugih, za državljane prav tako življenjsko pomembnih odločitvah kot je kultura.

Referendumi da ali ne?

Predsednik Državnega zbora je sprejel pogumno odločitev in ocenil, da naši delavci migranti zlorabljajo referendumsko zakonodajo s tem, da vlagajo pobude oz. zbirajo podpise za referendume o zakonih, ki jih v resnici prav nič ne brigajo.

Da gre za odločitev, ki je razdelila pravnike, je jasno. Kaj pa o tem mislimo državljani? Ali v tej odločitvi vidimo razumno in logično potezo predsednika parlamenta, s katero nam bo prihranil cel kup denarja in prepucavanj ter nesmiselnih člankov v medijih in izjav? Ali morda v tem vidimo omejevanje demokracije in s tem blokado volje ljudstva kot najvišje oblike njene manifestacije?

No, o vsem tem nas bo najbrž spet razsvetlilo Ustavno sodišče — ki mu v našem pravnem redu res ne zmanjka dela.

Upamo lahko, da dobimo odgovor še letos.

Zdrava ali gensko spremenjena hrana?

Poenostavljam: če si želi EU odpreti vrata v ZDA za izvoz avtomobilov in drugih dosežkov evropskega razvoja, bo morala odpreti svoja vrata ameriškim proizvajalcem hrane. Tako nas bodo na policah trgovin čakali izdelki brez znanega izvora, pri katerih so si živilski ali živinski genetiki dali duška. S temi izdelki bodo s svojimi konkurenčnimi cenami sesuvali relativno zdravo, v Evropi pridelano hrano. Ta ima vsaj na bruseljskih papirjih okvirne standarde, ki uživajo zaupanje državljanov EU, da je vzpostavljen vsaj minimalen nadzor.

TTIP je res lahko viagra za evropsko proizvodnjo, a je hkrati lahko rakava celica za Evropejce.

Hillary ali Donald?

Zdaj je vsaj jasno, kdo bo s kom obračunaval v nadaljevanju predsedniške kampanje čez lužo. Upam si trditi, da v Hillary Clinton vidimo Slovenci manjše zlo in več upanja za vsaj navzven dostojno, civilizirano predsedovanje, ki je delno predvidljivo in brez vratolomnih sprememb.

Ima pa pri nas marsikdo Donalda tudi rad, saj ima za ženo našo Melanijo Knavs. No, Melanio Knauss. No, Melanio Trump. Imeti slovenskega zeta za predsednika najvplivnejše države sveta bi se morebiti dalo kapitalizirati v več tujih naložbah, ki jih nujno potrebujemo. Morda bi bilo vredno prisluhniti kakšnemu njegovemu podjetniškemu nasvetu.

In ker Trump podpira izstop Velike Britanije iz EU, je njegova zunanjepolitična strategija že zdaj povsem jasna: narediti Evropo čim bolj šibko. Z njegovo podporo bi lahko tudi Slovenija izstopila iz EU in skupaj z ZDA in Veliko Britanijo ustvarila močan politično-gospodarski triumvirat.

Delati do 65. ali 67. leta?

Za tiste, ki vstopajo na trg dela, je to povsem nepomembno vprašanje. Oni bodo tako ali tako delali do smrti. Za našo generacijo pa vsaka pokojninska reforma odpre nova vprašanja in prinese nove stiske. Bom še ujel prehodni rok in se upokojil po zdaj veljavnih, malce ugodnejših pogojih ali ne?

Če z upokojitvijo ne boste ujeli zaključka prehodnega obdobja prvega pokojninskega zakona, ki se izteče leta 2018, ste tako ali tako — oprostite izrazu — v riti.

Tam pa niso tisti, ki nam že tretji mesec zapored ustvarjajo ugodnejše podatke o brezposelnosti. Tega smo res lahko veseli. Ker če ljudje delajo, so vključeni v družbo. Če so vključeni, lahko kaj prispevajo. Če kaj prispevajo, tudi zaslužijo. Če zaslužijo, so bolj svobodni. Če so svobodni, gredo kdaj tudi ven, med prijatelje. In če gredo ven, spoznavajo nove ljudi. Če spoznavajo ljudi, se lahko tudi zaljubijo.

Maj bi lahko bil prav srečen mesec, če…

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 7. maja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Maj – razcepljen mesec. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.