Za domovino s Titom nazaj

8.5.2016 / 06:08 5 komentarjev
“Kaj pa je, Jože? Ti je mama umrla?” — “Prokleti mulci,” zastoka objokani natakar: “Kaj nea vete, da je naš Tito vmr?”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsi ex-Jugoslovani, rojeni do leta 1970, se natančno spomnimo, kje smo bili in kaj smo počeli, ko je 4. maja 1980 popoldne umrl Tito. Ko so se oglasile sirene. Ko je bila v Splitu prekinjena tekma med Hajdukom in Crveno zvezdo. Nogometaši in sodniki se postavijo v vrsto kot na začetku tekme. Niti eno oko ni suho. Najprej samo vsesplošno hlipanje, nato pa s tribun zazveni chant iz desettisočev grl: “Druže Tito, mi ti se kunemo…” 

Jugoslavija se je za nekaj ur popolnoma ustavila. Rudarji, šivilje, železarji, frizerke, zidarji in drugi pripadniki delovnega ljudstva SFRJ so odložili svoja orodja in se za nekaj minut s solzami v očeh zazrli v prepad negotove prihodnosti. Tito je bil edini garant bratstva i jedinstva v eni od etnično, jezikovno in kulturno najbolj raznolikih držav na svetu.

Rudarji, šivilje, železarji, frizerke, zidarji in drugi pripadniki delovnega ljudstva SFRJ so odložili svoja orodja in se za nekaj minut s solzami v očeh zazrli v prepad negotove prihodnosti.

Branik, 4. maja 1980

Jaz sem se z dvema prijateljema bližal “restavraciji” Branik, takrat najbolj in lokalu v Mariboru med stadionom in teniškimi igrišči. Nič hudega sluteč hočemo vstopiti, ko se vrata sunkovito odprejo. Ven stopi eden od znanih Branikovih natakarjev — popolnoma zaripel od joka.

“Ja, kaj pa je, Jože? Ti je mama umrla?” ga podražimo.

“Prokleti mulci,” je zastokal: “Kaj nea vete, da naš Tito vmr? Idite domov, zapiramo.”

Čas se je ustavil. Vse se je ustavilo. Čeprav smo vedeli, da bo prišel ta dan, smo vseeno upali, da bo Tito kot vojni in politični superman živel večno. Vedeli smo, da Jugoslavija po njem nikoli več ne bo to, kar je bila. Čudežna socialistična dežela, iz katere si (za razliko od članic vzhodnega bloka) brez problema odpotoval in se tudi vrnil. Dežela, v kateri je v 70. velik del Jugoslovanov (tudi moj oče) s poceni krediti napol zastonj zgradilo nove hiše zase in za svoje potomce. Seveda na račun vzpenjajočega se zunanjega dolga, ki se je v tistem desetletju povzpel z manj kot pet na več kot 20 milijard dolarjev.

Ampak kaj je to proti sedanjim 200 milijardam dolarjev skupnega dolga vseh nekdanjih jugoslovanskih republik?

Niti sanjati pa nismo mogli, kakšna krvava drama drama se bo začela odvijati desetletje pozneje, ko so skrajni nacionalnizmi v nekoč bratskih republikah povzročili največji masaker na evropskih tleh po 2. svetovni vojni.

Premalo suicidalnosti

Edina svetla točka Titove smrti zame je bilo dejstvo, da so na moji Drugi gimnaziji odpovedali maturantski ples. Tako se mi ni bilo treba učiti četvorke in razmišljati o slavnostni obleki in frizuri za ta dogodek.

Sem pa že čez nekaj mesecev moral začeti razmišljati o olivno-zeleni uniformi in gušterski frizuri v JLA. Dan pred odhodom sem skakal z balkona v prvem nadstropju naše hiše, kakih 5 metrov globoko. Hotel sem si zlomiti ali vsaj zviti nogo, da bi za nekaj mesecev odložil odhod v JLA.

Ni mi uspelo. Nisem imel dovolj suicidalnosti v sebi.

Tisto leto je bilo najbolj naporno in zoprno leto mojega življenja. Sploh prvih šest mesecev obuke. Naša četa je bila nastanjena v nekdanji avstro-ogrski konjušnici v Karlovcu. Po dvajset nas Jugoslovanov v eni sobi — ampak brez enega samega Hrvata. Koncept JLA je bil, da so rekruti služili vojsko izven svojih republik — da v primeru konflikta z lokalnim prebivalstvom ne bi imeli predsodkov do streljanja. Kar se je leta 1991 tudi zgodilo na frontni liniji od Karlovca mimo Slunja do Knina, ko so Srbi ob razglasitvi hrvaške neodvisnosti hoteli zadržati Srbsko Krajino.

Avtor med služenjem vojaškega roka v Karlovcu. — [Fotografija: osebni arhiv.]

Posrani čučavci

Ob 6. zjutraj nečloveški krik desetarja: “Diž se vojsko!” Čakanje pred posranimi čučavci na ledeno mrzlem stranišču. Nesmiselni dril od pobiranja listja z golimi rokami do teka in maršev v polni bojni opremi iz 2. svetovne vojne do 50 km oddaljenega poligona v Slunju. Med petjem neštetih pesmi o Titu: Druže Tito, mi ti se kunemo. Druže Tito, ljubičice bijela. Druže Tito, ti si nam jedini. Druže Tito, jagodo iz rose. Druže Tito, naš maršale prvi. Tito, slobodo. Lijepo ti je druga Tita kolo. Ratuj Tito, čestito ti bilo… Pa še kakih deset takih. Jaz sem samo nemo odpiral usta.

Takrat je bil moj odnos do Tita in legende o njem na najnižji ravni. Sem se pa veliko naučil o posebnostih oz. sterotipih jugoslovanskih narodov. Pridni Slovenci — čeprav sam nisem sodil v to kategorijo, vsaj v JLA ne —, leni Črnogorci in Makedonci, šaljivi Bosanci, trdoglavi Albanci… Srbov in Hrvatov se ni omenjalo naglas — kot da oni ne bi smeli imeti svojih nacionalnih identitet. Že takrat je bilo čutiti napetosti. Ko smo na strelišču dobili strelivo, so z različnimi izgovori praviloma preskočili Albance.

Samo človek

V prvi spor s titoistično oblastjo sem sicer zabredel že leta 1971 v 4. razredu OŠ Prežihov Voranc v Mariboru. Večer pred dnevom mladosti, 25. majem, domnevnim Titovim rojstnim dnevom.

Moj oče, ki je šel v partizane leta 1942 pri rosnih 14 letih, je imel na obisku nekaj kolegov iz Zveze borcev. Nisem mogel zaspati, zato sem skozi tanke stene stanovanja v socialističnem bloku vlekel na ušesa pogovor: “Pa kaj si misli ta Tito, da je kralj? Uporablja 30 graščin po celi državi, pa modri vlak ima in svojo ladjo Galeb…”

Na koncu prepoznam očetov glas: “A smo se za to borili? Tito mora dojet, da je tudi on samo človek!”

Naslednji dan sedim v prvi vrsti pred razredničarko in upam, da me ne bo poklicala pred tablo. V zadnji vrsti sedi na hospitaciji pet inšpektorjev z Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS.

Ko učiteljica konča z uvodom o Titu in njegovem rojstnem dnevu, obrne svoj zanosni obraz proti meni in pravi: “No, in zdaj bo prva violina razreda povedala, kaj on misli o našem dragem tovarišu Titu. Iztok, izvoli!”

Počasi vstanem. V glavi tema. Gledam sošolce, kot da rabim pomoč. Potem razredničarko, ki napeto čaka in mi z glavo daje znak, naj že začnem.

“Tovariš Tito…“ mencam.

“Ja, nadaljuj,” pravi učiteljica.

“… je samo človek,” slišim svoj glas in onemim. Tako kot ves razred in inšpektorji. Razredničarki s tragičnim pogledom začnejo po obrazu polzeti krokodilje solze. Jaz pa popolnoma paraliziran. Inšpektorji glasno vstanejo in prosijo razredničarko za razgovor v zbornici.

Naslednje jutro pozvonita ob 7. zjutraj moža v dežnih plaščih. Kako uro zaslišujeta očeta, nato še pol ure mene. Šele mnogo let kasneje sem izvedel, da je moj oče izstopil iz Partije.

Razredničarka je bila do konca leta ledeno hladna do mene. Nisem bil več njena prva violina. Na srečo smo se prav tisto poletje odselili na drug konec mesta v novogradnjo in sem zamenjal šolo.

Galerija K16

Ko sem se naslednjič resno lotil mita o Titu, sem bil predsednik Študentske organizacije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in hkrati honorarni novinar na TV Slovenija.

Bilo je leta 1988, ko smo v študentski organizaciji dobili idejo, da bi iz predavalnic umaknili anahronistične Titove portrete — pod pretvezo, da gre za umetniško akcijo. V ta namen smo v kleti FF ob Klubu K16 odprli Galerijo K16 in v njej obesili kakšnih 40 identičnih portretov pokojnega maršala. In dodali majhen Titov doprsni kip, po katerem je Max Modic kot član ekipe polil krvavo rdečo barvo. 

Kot novinar pa sem poročal z otvoritve razstave in obredel vse Titove spomenike v Sloveniji v prispevku z naslovom: Detitoizacija Slovenije. Tedanji predsednik SZDL Jože Smole “Božiček” je ob ogledu prispevka skoraj doživel infarkt in je vodstvu RTV poslal ogorčeno pismo na šestih straneh s strogo tovariško kritiko o skrunjenju Titovega spomina. Suspendirali so me za en mesec.

Kot študentski funkcionar pa sem na vprašanje dekana FF dr. Mirka Juraka, kdaj bodo Titove slike spet v predavalnicah, preprosto odgovoril: “Nikoli, gre za permanentno razstavo.”

Ko je Lojze Peterle dve leti pozneje snel Titov portret v Skupščini SRS, me ni bilo več na Filofaksu. Sem pa eno Titovo sliko shranil in jo isti dan obesil v svojem stanovanju.

Ker proti enemu Peterletu je bil pa Tito res car.


Nadaljevanje in konec naslednjo nedeljo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE