Kaj nam je prineslo 250 let medijske svobode?

Pred 25 leti, ko je bila v Windhoeku v Namibiji napisana znamenita deklaracija o svobodi medijev, si verjetno nismo predstavljali, kako trhla bo ta svoboda v prihodnosti tudi v drugih delih sveta. Povod za pripravo deklaracije so bile razmere v afriških državah, kjer so Združeni narodi želeli spodbuditi neodvisen in pluralen tisk.

Danes pa se srečujemo s problemi, o katerih na tistem večdnevnem dogodku niso razmišljali. Ukvarjali so se predvsem s tiskom in s problemom zatiranja novinarske svobode.

Poleg 3. maja, mednarodnega dnevu svobode tiska, letos beležimo tudi 250 let prvega zakona o medijih oz. zakona o informacijah. Ta je bil sprejet na Švedskem leta 1766. Za nami je dolgo obdobje prepoznavanja pomena svobode informacij in s tem tudi svobode medijev. Kaj nam je prineslo teh 250 let?

Verodostojnost in resnicoljubnost

Zagotovo je prineslo mnoge tehnološke posodobitve različnih platform, nove oblike množičnega sporočanja, nove načine posredovanja in sprejemanja informacij. To je posledično vplivalo na produkcijo medijskih vsebin nasploh. Ne ukvarjamo se več s tiskanimi publikacijami kot edinimi poklicanimi za to, da nam ponudijo prve informacije. Ne ukvarjamo se več s cenzuro države. Ne ukvarjamo se več z morebitnimi omejitvami “sovražnega” tiska, ki prihaja “od zunaj”. Prišlo je do sprememb tudi na ravni odpravljanja omejitev, ki jih medijem nalagajo zunanji dejavniki. Trend hitrih informacij in množice platform je dosegel nesluten razmah.

Verjamem, da je bilo prepričanje, da je verodostojno in resnicoljubno novinarstvo temelj demokracije, osnova in podlaga tudi za tisti prvi zakonski akt pred 250 leti.

Kje se je zalomilo?

Kdo bo tisti, ki namesto državljanov preverja, ali oblastniki niso presegli svojih pooblastil? Kdo se bo trudil objektivno in zanesljivo poročati o dogajanju, ki zadeva sedanjost, preteklost in prihodnost državljanov? Kdo bo odkrito poročal o ozadju dogodkov in dogajanja, ki jih predstavljajo nosilci oblasti? Kdo bo skrbel, da tisti s politično in/ali ekonomsko močjo ne bodo  uveljavljali svojih interesov na škodo državljanov in družbenega razvoja?

Težko si predstavljam, da bi kak drug poklic razen novinarskega prevzel to odgovornost, da deluje v službi javnosti.

Toda če dobro razmislimo, je sedanja medijska scena vse prej kot to!

Kje se je zalomilo? Čemú deklaracija o svobodi medijev in zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ko pa smo kljub vrhunskemu tehnološkemu napredku soočeni s propadom medijskega in novinarskega poslanstva? Očitno je, da hitri tehnološki razvoj in sodobne tehnologije niso prispevale k višji, najvišji stopnji medijske svobode.

Senca dvoma

Razlogov je več. Razen ekonomskih razmer v medijski industriji, zlorabe medijske in novinarske moči ter pritiskih globalne kulture je pomemben razlog tudi sprega politike in medijev. Povezanost političnih in ekonomskih centrov moči in medijskih akterjev je vzrok, da so premnoge spone svobodnega medijskega izražanja zategnenje celo močneje kot v preteklosti.

Seveda je razumljivo, da ljudje — večinoma zdravorazumska bitja — nismo brez vrednostnih in ideoloških prepričanj. Zato je to težko, če ne celo nemogoče pričakovati od novinarjev.

Ekonomski položaj novinarjem onemogoča ekonomsko neodvisnost. Toda preseči ideološke nazore in se postaviti nad lastno prepričanje je izjemno težko — ni pa nemogoče. Novinarski poklic in verodostojno delovanje v medijih pa to zahteva. Zahteva zapriseženost resnici in verodostojnosti. Samo to vodi v kredibilnost!

In ko je ta verodostojnost enkrat zapravljena, je ne moremo zlepa povrniti. Še več! Senca dvoma je vržena na vso medijsko sceno, ki jo ljudje žal ocenjujejo po najslabših primerih. To je seveda lahko tudi krivično, saj so se mnogi lotili tega poklica z entuziazmom in iskrenostjo. Mnogi mediji v zgodovini temeljijo na želji po objektivnosti, verodostojnosti in zanesljivosti medijskega poročanja.

Utopija

Danes se to zdijo nedosegljivi ideali. Žal mi je, da je zaradi zlorab to postala utopija! Kako medijem povrniti ugled in javno poslanstvo?

Morda pa je to možno z drugačnim razmišljanjem. Prihajajo generacije, ki jih mnogi podcenjujejo. Bolj kritični in pragmatični so v presoji, kako izbirati informacije. Zavedajo se, da je medijskih platform veliko. Izbrali bodo tiste, ki jim zaupajo in ki zadovoljujejo naše potrebe in interese. To pa ni samo interes po zabavi in ugodju. To potrebo bolj učinkovito zadovoljujejo druge platforme, ne toliko mediji. Potreba po verodostojnih, zanesljivih in kredibilnih informacijah ostaja, ozaveščen uporabnik jo bo znal ceniti. Prav tako ostaja potreba po poglobljenem pogledu na dogodke in dogajanja in na umestitvi teh dogodkov v družbeni kontekst.

Tisti mediji, ki se bodo tem interesom odzvali in s tem ohranili kredibilnost, bodo pridobili moč, ki jim upravičeno pripada — drugi pa bodo romali na smetišče zgodovine.