Na suho maštam na balkonu

Rada vstanem zgodaj, da v tišini dneva na balkonu popijem kavo in pokadim prvi čik. Kadim ga počasi. Paše. Vem, da bom čez dan pohlastala škatlo čikov, ne da bi sploh opazila kdaj. Če se s cimro ujameva, vstaneva dovolj zgodaj za skupno kavo. preden odirja v šolo. Predebatirava čas, ki ga nisva preživeli skupaj. Kaj se je zgodilo, kako se počutiva.

Če sem sama, pa treniram. Sedim in si predstavljam, kako bo, ko bo vse okej. Ko bom mirna zaradi osnovih reči kot je denar in ko me bo jezilo nekaj bolj abstraktnega.

Na začetku mi ni šlo. Sama pri sebi sem jamrala. Seštevala, odštevala, se jezila nase, zakaj se mi ne izide. Maltretiranje na robu nečesa med besom in žalostjo je delalo na polno. Ko sem začela razmišljati, kaj bi rada, kaj si — poleg denarja — sploh želim, je nastal problem. Vse je povezano denarjem. Z denarjem ponikne tudi domišljija.

Vztrajala sem. Vsak dan ne, ampak zdaj znam maštati na suho. Izklopila sem števec evrov.

Bond, Butan, Nairobi

Enkrat bi rada šla čez puščavo. Pa peš po svetu. Ali na tisto skalo, kjer je James Bond skril ugrabljeno lepotico. Seveda je bila na skali veliki hišica za uživanje. S tiste skale — no, lahko tudi od drugod — bi poletela z zmajem.

Rada bi se izgubljala v velikem mestu. Večina samo dirka od prizorišča do prizorišča in teka po muzejih. Jaz bi pa v neznanem mestu sedela na kavi ves dan in gledala ljudi.

Morda bi šla v Butan, kjer kralj ljudem vsiljuje dobre zakone. BDP sreče je pomembnejši od ekonomskega. Je vse nateg? Je njihova situacija preveč pravljična, da bi bilo res? Let’s go and see.

Okej, odkljukano.

In šla bi v Nairobi pogledat, kaj se je zgodilo s posestvom, kjer je stala moja prva šola. Kaj je z našim blokom. V kaj se je spremenila ulica domače obrti.

In se mi začne rolat.

Moje sanje, lepo stanovanje

Vidim tudi stanovanje, narejeno po mojih zamislih. Z vsemi podrobnostmi vred. Vsega ne bom povedala. Povem samo to, da je veliko oken. Vidim okenske police z blazinami. Na njih bi sede ali leže brala ali samo gledala ven. V nebo.

Pa mizo za dvanajst ljudi bi imela. Vidim nas, kako sedimo za obloženo mizo in jemo, pijemo, se pogovarjamo, smejimo. Kuhinja je nekje v kotu. Ni prav velika, ima pa vse, kar kuhinja potrebuje. Vsekakor ne bi novodobnih kuhinj, ki zasedajo pol stanovanja. Vidim del, kjer so samo tepihi.

Organizirala bi piknik za vse, ki so mi ljubi. Niso vsi moji prijatelji, z mnogimi se ne srečujem pogosto. Ko sem še imela avto, sem se vozila po Sloveniji in iskala primeren prostor. In ga tudi našla.

Rada bi znala pripovedovat zgodbe tako, da bi poslušalke in poslušalci vseh starosti obsedeli, utihnili, prisluhnili.

Cel svet je izklopljen

Vidim tudi moškega. Samo zame. Vedno ujamem trenutek, ko sva tiho. In je udobno. Nobene frke, še dotikava se ne. Samo sva. Vonjam čutnost.

Ampak ta je še lahka. Samo spomnim se, kako je nekoč res bilo. Dobra, kratka vaja.

Vidim vrt z rdečim javorom, magnolijami, španskim bezgom in potonikami. Ležim na ležalniku in gledam svoj lepi vrt. Ne vem, morda je pod sanjskim stanovanjem. Je zadaj morda hiška? Ne vem in me ne zanima.

Vidim se, kako pišem zgodbe. Zapeljujem z besedami. Ne vem, kje to počnem. Ali so objavljene in kakšen je odziv, me ne zanima. Sedim in pišem. Ne mudi se mi. Ves božji dan imam za to početje. Zdi se mi, da sem prej imela čas za branje, raziskovanje, pogovore. Za knjigo zgodb o neznanih in zanimivih ljudeh.

Vidim se na delavnici za obdelovanje lesa. Rada bi sama naredila kos pohištva. Od lesenih desk naprej. Pilim, režem, barvam, gledam v svojo skico. V naslednjem prizoru pa na tujem vrtu okopavam in sadim, urejam. Ko se pogled odmakne, vidim velik mestni park.

Potem sem ob gospe, ki me ponosno potreplja. Mesim, valjam. Našla sem recept za vedno dobro pehtranovo potico. To!

Vse to vidim in vonjam. V mislih se dotikam dotikam rož, stanovanja, lesa, pohištva… Čutim mir, zbranost, osredotočenost na delo. Cel svet je izklopljen.

Od dela menda ja ne bom obogatela

Da lahko vse to sploh maštam — kako lepa beseda! — sem si uredila balkon. Rože so skupaj. Če jih gledam od blizu, jih ne ločim. Majhen divji navidezni vrt. Palete z blazino za ležanje, lesen stol, mizica, dodatna pručka. Samo balkon. Pobarvan v toplo rdečo in zamolklo rumeno. Z zelenimi, še ne cvetočimi rožami. Z nekaj domišljije me spominjajo na Mehiko, ki je nikoli nisem videla v živo.

Prostor za maštanje ni predpogoj, pomaga pa. V dnevni sobi sem recimo naredila kot za kujanje. Dovoljeno je tudi branje.

Izven doma je svet tak, kakršen pač je. Načet in razdrobljen svet. Svet, ki hiti in jamra. Obstajajo bari in lepi prostori, ki ne pripadajo nikomur in zato za njih nihče ne skrbi. Všeč so mi te nikogaršnje niše zelenja sredi urbanega. Obstaja lepo mesto, obstajajo ljudje in trgovine ter velike in majhne hiše. Obstajajo nevidni števci evrov na vsakem vogalu… Potrošništvo je gonilna sila vsega. Tudi klopce, počivališča, ulice in ureditev v centru so v znamenju evrov in trošenja.

Doma, na balkonu pa bom še naprej vadila mir. Sanjala. Snovala. Tudi jezila in bentila, jokala in molčala. Ampak predvsem bom mentalno potovala in se mirila. Vsak dan. Sčasoma mi bo uspelo. Loviti in pestovati čas miru. Čas ničesar. Za nekaj bežnih trenutkov izklopa.

Da me ne bo kap, ko bo enkrat vse v redu ali ko bom zadela na lotu — od dela menda ja ne bom obogatela — in šla sanjat in uživat v puščavo.