Brglez demontira demokracijo

5.5.2016 / 06:10 7 komentarjev
Neposredna demokracija pomeni konec ošabne, klientelistične, pokvarjene ali nesposobne oblasti. Neglede na njeno barvo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti iz Zofingena, 3. maja 2016

Slovenska demokracija je že nekaj časa v krizi. Kako globoka je ta kriza, smo videli v ponedeljek, ko je predsednik Državnega zbora Milan Brglez vzel oblast v svoje roke in zavrnil razpis rokov za zbiranje podpisov za nekaj referendumov [istega predlagatelja, Sindikata delavcev migrantov]. Očitno tudi po plazu očitkov, ki so se nanj zgrnili, ni razumel, kaj pomeni prava demokracija. 

Brglez tudi dan potem ponavlja, da je s svojo odločitvijo zaščitil vladavino prava. Toda zgodilo se je ravno nasprotno: s svojo samovoljnostjo je storil prav to, kar je po lastnih besedah hotel preprečiti: uvedel je zakon ulice.

Volja ljudstva: zadnja in edina

Kdor živi v Sloveniji, si ne more predstavljati, kako pogosto politiki v Švici trepetajo ob odločitvah ljudstva, ki niso v skladu z njihovimi željami in interesi njihovih strank. Tako kot povsod se ti pogosto prekrivajo z interesi lobijev in interesnih skupin.

A nič ne pomaga. Voljo ljudstva je treba spoštovati. Tudi takrat, ko boli. Tudi takrat, ko delu družbe in politike, posameznikom v politiki in vsem zakulisnim interesom taka odločitev škodi. Tudi takrat, ko to pomeni mednarodno izolacijo, težave pri sklepanju dogovorov s partnerji v mednarodnih odnosih. Volja ljudstva je zadnja in edina. Brez ustavnega sodišča, če smo že pri Švici.

Kdor je enkrat okusil neposredno demokracijo, se nikdar več ne bo vrnil samo k predstavniški.

Primer Oberwil-Lieli

Naj začnem z majhno, tudi v Švici obrobno novico iz vasice Oberwil-Lieli v švicarskem kantonu Aargau. Šteje 2.200 prebivalcev. Med njimi je nekaj čez 300 milijonarjev. Vaščani so že dlje časa razdeljeni ob vprašanju nameščanja azilantov. Približno polovica jih je za to, da jih nekaj sprejmejo, približno polovica pa je proti. Lani jeseni se je tesna večina odločila za sprejem azilantov, toda minulo nedeljo so o tem — gre za deset azilantov — znova glasovali. Tesno so zmagali tisti, ki so bili proti.

Zakon oz. kantonalni dogovor občinam dovoljuje, da se odkupijo, če azilantov ne želijo sprejeti. Tako bo Oberwil-Lieli plačal kantonu 300.000 CHF (270.000€) odškodnine, v zameno za to pa mu ne bo treba sprejeti desetih azilantov.

Pobudniki glasovanja in zagovorniki solidarnosti so ogorčeni. Občina je bogata in bi zlahka sprejela nekaj azilantov — toda večina se je odločila drugače. Na vprašanje, ali bodo vložili pobudo o še enem glasovanju, pa so jasno povedali, da tega ne bodo storili, ker bi s tem ogrozili demokratičnin proces odločanja in sprejemanja odločitev večine. Včasih je tudi 49 odstotkov ljudi pač manjšina, ki mora sprejeti voljo večine, so pojasnili utemeljitev odločitve o tem, da je tema azilantov tudi pri nasprotnikih nedeljske odločitve z grenkim priokusom umaknjena z dnevnega reda.

Slovenska zgodba

In zdaj k naši zgodbi. Samo dan potem, v Sloveniji še na praznični dan, je predsednik slovenskega parlamenta Milan Brglez vzel oblast v svoje roke. Odločil se je, da ne bo dovolil zbiranja podpisov za razpis referenduma. Prej je že nekajkrat javno povedal, da se z načinom uveljavljanja referendumske pravice, ki jo neka skupina izrablja za svoj socialni ali politični boj, ne strinja.

Kot predsednik parlamenta bi se moral g. Brglez po mojem mnenju takšnih izjav vzdržati. Povsem nepomembno je namreč, kaj on sam misli o teh pobudah. Pobudniki so zbrali dovolj podpisov in vložili pobudo v DZ — in predsednik parlamenta ima protokolarno dolžnost, da njihovo voljo in pravico upošteva. Brez besed mora razpisati rok za zbiranje podpisov za referendum.

Pomislite samo, kako bi Milan Brglez ravnal, če bi mu v parlament prinesli dovolj podpisov za referendum o njegovi razrešitvi. Verjetno tudi v tem primeru ne bi razumel demokracije. In kako bi ravnal, če bi pobudniki prinesli zahtevo po razpustitvi Ustavnega sodišča? Spet bi se skliceval na demokracijo, Ustavo in zakone, zakaj to ni mogoče.

Nočejo nadzora (nad sabo)

V Ustavi RS med temeljnimi določbami jasno piše, da ljudstvo izvršuje oblast neposredno in posredno. Mislim, da je beseda neposredno celo na prvem mestu. Torej?

Antropologinja Vesna V. Godina je nedavno na TVS jasno povedala, da po njenih strokovnih ugotovitvah Slovenci pravo demokracijo pojmujejo le kot neposredno demokracijo: “Slovenska nativna demokracija je konsenzualna demokracija.” Posredna oz. predstavniška demokracija se jim je tako zelo zamerila, da v njej ne vidijo več možnosti za razvoj slovenske družbe.

Verjamem, da je Milan Brglez to namerno preslišal. Preslišali so jo tudi številni pravniki, ustavni pravniki, da o politikih sploh ne govorim…

Zakaj je na prvi pogled videti, kot da neka prizadeta skupina zlorablja institut referenduma? Prav zaradi tega, kar trdi ga. Godina. V predstavniško demokracijo, v kateri se stranke obnašajo kot oblastniki, ki jim je ljudstvo podelilo mandat za plenjenje in izrabljanje te oblasti, Slovenci pač preprosto ne verjamejo več. Kdorkoli v Sloveniji začne resnejšo debato o neposredni demokraciji, nanj planejo vsi. Najprej politiki. Naenkrat ni več ne levih ne desnih, ne rdečih ne črnih. Vsi so enotni, ko branijo svoj položaja v propadlem sistemu konkurenčne demokracije, ki za majhna okolja, kakršno je slovensko, sploh ni primeren. Politiki in njihove stranke nočejo nadzora. Predvsem pa ne stalnega nadzora. Nočejo omejene suverenosti. Morda so v opoziciji, toda slejkoprej se bodo zavihteli na oblast. Prišla bodo njihova štiri leta, z nekaj smole morda samo dve ali tri. In tako naprej, v vrtincu strankarske blaznosti do popolnega bankrota države in družbe.

Kdor bi poskušal Slovence prepričati, da je drugače, naj se oboroži z res dobrimi argumenti. Bojim pa se, da jih ne bo našel.

Zloraba oblasti/položaja

Milan Brglez je s svojo samovoljo storil prav to, kar očita predlagateljem referendumov. Zlorabil je oblast. Zlorabil je svoj položaj. Če ga v nekaj dneh poslanci v parlamentu ne odstavijo sami, bi se morala zganiti prav ta civilna družba, ki ji Brglez poskuša svojeglavo in pobalinsko spodrezati krila. Vložiti bi morali pobudo za zbiranje podpisov za referendum o začetku postopka njegove razrešitve. To bi dalo prebivalcem Slovenije vsaj še kanček demokratične verodostojnosti.

Velikokrat sem že pisal o prednostih neposredne demokracije. Ključna prednost izjemnega švicarskega modela demokracije je prav v tem, da je oblast razpršena med tisoče, desettisoče, stotisoče državljanov… V Švici je nemogoče, da bi si peščica ljudi — bodisi predstavnikov stranke, koalicije, še manj vlada ali urad predsednika republike ali kakšno Ustavno sodišče (v Švici ga sploh nimajo in s tem odlično shahajo) — dovolila zlorabljati družbo za svoje interese.

Neposredna demokracija je najboljša varovalka proti vsakršni samovolji političnih strank in z njimi povezanih elit. To je razlog, da bodo vsi, ki imajo od tega kakršnokoli korist, za vsako ceno poskušali ohranjati predstavniško demokracijo in se zavzemali za iskanje tisočev argumentov, s katerimi bodo zavračali neposredno.

Neposredna demokracija je smrt za ošabno, klientelistično, pokvarjeno ali nesposobno oblast. Ni važno, kakšne barve je.

Precedens pred prepadom

S tem nevarnim precedensom, ki si ga je v DZ privoščil Milan Brglez, se je Slovenija znašla tako blizu roba prepada in propada svoje predstavniške demokracije, da je skrajni čas za nov začetek. Težava je v tem, ker zunanji, mednarodni faktorji takšnim spremembam niso naklonjen, navznoter pa so vse spremembe možne samo skozi parlament, torej s pomočjo političnih strank.

Obstaja še ena možnost — posredovanje predsednika države. Toda odkar imamo Pahorja, je predsedniška funkcija v tem smislu povsem odpovedala. No, tudi prej nisem opazil veliko pobud za spremembo načina demokratičnega uveljavljanja oblasti s Prešernove ulice. Le zakaj? Neposredna demokracija namreč ne potrebuje vrhovnega poveljnika. V njej je vrhovni poveljnik kar ljudstvo.

Pa še nekaj je — državljanska nepokorščina. Na žalost pa takšna rešitev vsaj začasno prinaša s seboj kaos in nestabilne razmere, torej tudi to ne pride v poštev. 

Namesto da se prepirajo, ali je Brglez s posegom v ustavne pravice ljudi prekoračil svoja pooblastila, bi lahko ustavni in drugi pravniki stopili skupaj in Slovencem ponudili še kak uporaben model za izhod iz slepe ulice predstavniške demokracije…

Kako živeti v edini pravi in sprejemljivi demokraciji za Slovence, kot jo imenuje Vesna Godina, torej v neposredni demokraciji? Bojim se, da tega ne bomo doživeli. Ugledna imena slovenskega prava — Ciril Ribičič, Tone Jerovšek, Igor Kaučič, Franc Grad in še kdo — s svojimi izjavami dajejo vtis, da so tudi sami del tega izrabljenega sistema in škodljive igre, ki se bo neglede na izid naslednjih volitev nadaljevala na popolnoma enak način kot že dobrih dvajset let doslej.

Škoda. Nerad priznam, toda stvari se razvijajo samo od slabega k slabšemu.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v torek, 3. maja, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Milan Brglez pobalinsko razmontiral demokracijo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE