Vojnovićeva Figa: hiša in pogled, meter za metrom, spomin za spominom

Miroslav Mandić, nekoč sarajevski, danes pa ljubljanski režiser, scenarist in profesor, je davnega leta 1985 posnel kratki film Delavski zakon. Ker je mož delal ponoči, žena pa čez dan — ja, za tak zakon gre: Brak radnika —, sta se lahko med delovniki srečevala le na vlaku, ki je njega peljal domov, njo pa v službo.

Na ta presunljivi trenutek intime sem pomislil, ko sem na samem začetku novega romana Gorana Vojnovića Figa naletel na dvojnost prostorov, ki ju mladoporočenca Aleksandar in Jana opremljata v Bujah in Momjanu. Za koga? Zase? Ne, za drugega — da bi bilo za njiju, da bi v resnici sploh šele bila dva.

Epizoda je tako lepa in za cel roman zgovorna, da dobiva pomen metafore, saj se prav skozi opremo bivališča za drugega ne samo razgalja avtorjeva duša, ampak dobesedno odpira prostor za drugega in za dvojino.

Od Buj do Momjana

On dobi staro hišo na glavnem mestnem trgu, a je noče. Zato gre gradit novo, pet kilometrov iz mesta, iz nule. Ona noče hoditi ven iz mesta, zato se sistematično loti “posvajanja” stare hiše: meter za metrom, spomin za spominom. Sprva se zdi, da vsak od njiju to dela predvsem zase. No, ja, ona malo tudi zanj. On noče leči v tujo posteljo, ampak raje obsedi “sam na svoji zemlji”, gleda proti morju in se sprašuje, ali je to sreča, o kateri so govorili.

Toda “z vsakim položenim kamnom ga je bilo več na tistem koščku podarjene mu zemlje in manj pri njej”. Ona pa tujo hišo na robu glavnega trga z drobnimi koraki preobraža v svojo in izganja duhove.

Če je to zgodba, je pod njo seveda zgodovina. Nikoli nikamor ne pridemo “na čisto”, ničesar se ne da zares narediti “iz nule”. Prostori in krajine so vedno zaznamovani s tistimi, ki so tam bili, živeli in umirali, bili izgnani ali jih je tjakaj prignalo.

Drama hiše v Bujah, ki je prav zaradi tega Aleksandar noče vzeti od nove oblasti — smo namreč leta 1955 —, je ravno v tem, da je v njej še vse polno prejšnjih italijanskih stanovalcev: predmetov, vonjav, spominov.

Po drugi strani pa parcela v Momjanu, kamor ga pošlje komisar za kazen — in mu s tem odpre kar dva pogleda: na Slovenijo in na morje —, ni toliko zaznamovana s preteklostjo, jo bo pa usodno določila prihodnost, saj bo v trenutku nastanka novih držav tik ob njej zarezala meja (veliko pozneje pa tudi žilet žica).

Skupna točka novega sveta

Zares ganljiv obrat se zgodi v maniri filmsko izobraženega pisca. V klasični paralelni montaži se v nekem trenutku znajdeta vsak v prostoru drugega. On se med delom oglasi v mestu, ona odide do Momjana. In v dopoldanskem soncu se mu je razkrilo: ves njen trud je tujo hišo spremenil v njuno, saj je postala polna njiju. Tako kot je tudi ona, ko je šla z roko po stenah momjanske hiše, jasno sprevidela, kako je on s svojimi rokami oblikoval njuno toplo zavetišče. Kmalu zatem pridejo prvi popadki in novo življenje: hčerka, nove obljube in zaveze, obsojene na to, da bodo prelomljene — a to bosta bralka ali bralec odkrila sama.

Kar je pritegnilo tega bralca, pa je zrelost Vojnovićevih uvidov: v življenju pride čas, ko je pogled vreden več od vseh sten in zidov. Takrat misliš, da je to pogled v daljavo, do obzorja, čez mejo, na morje. Zato plezaš na drevesa in hribe, jambore in stolpe, čez meje.

Potem pride faza, ko ta pogled iščeš v očeh drugega. Nekateri bi temu rekli ljubezen. Toda modri starci, kakršen je Alain Badiou, vedo, da je resnična ljubezen šele delo, ki obrodi sadove — ko se dva pogleda zazreta v isto smer. Dokler zreta drug v drugega, se kaj lahko zgodi, da ni ne sveta ne ljubezni. Ko pa na obzorju zagledata skupno točko, se dobesedno rodi nov svet. Ne le v pomenu rojstva novega življenja, ampak morda celo še bolj ponovnega rojstva, renesanse, nekoč zaničevanih, vsakdanjih stvari, ki pa prav zaradi tega podvojenega, dvojinskega pogleda, dobijo pridih nečesa pomembnejšega, lepšega.

Za njih tri

Ko se je Jana soočila z Aleksandrovimi stenami, si je “zamišljala svojega moža, kako stoji pred golimi stenami kot slikar pred platnom in poskuša naslikati dom. Nekaj toplega, prasketajočega, z vonjem po pogreti obari, z zidovi, ki so na dotik nežni kot gola koža.” Njemu se razkrije, ona jasno vidi. Nista idealen par. Ne bosta držala vseh danih besed. A to, da si na stene naslikal(a) dom, ne more ostati brez posledic. Toliko bolj, če sta to storila za drugega, zase, za njih tri.

Tako je naneslo, da sem branje Vojnovićeve knjige končeval prav v dneh in urah, ko sem za študente arhitekture pripravljal predavanje o prostorih v filmih Wima Wendersa in brskal po njegovih starih filmih.

Z rahlim prezirom do Wendersovih novodobnih posvetil arhitekturnim ikonam sem s toliko večjim navdušenjem odkril, kako pomembno vlogo so v osebnih imaginarijih njegovih zgodnjih junakov igrali prav prostori doma kot prostori duše.

Recimo v filmu V teku časa se oba glavna junaka vrneta domov — eden po škatlo stripov in fotografij pod verando, drugi pa v očetovo tiskarno. Nikoli ne gre samo za spomine v škatli, vedno gre tudi za stene, ki vse te škatle in spomine držijo skupaj.

Kadar strani romana postanejo stene take polne hiše in tako čuteče duše, smo na dobri poti do dobrega branja: Pamuk in Judt, Jergović in Oz… Tudi ko se Jadran Dizdar vrne v hišo dedka in babice, nam ima veliko za povedati.

Goran Vojnović: Figa. Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2016. ISBN 978-961-284-178-2, 402 strani, 29€.