1. maja pri Pahorju

Ne vem točno, kaj me je pičilo — no, vem, ampak ne bom zdaj tega razlagal —, da sem se na praznik dela odločil za obisk predsedniške palače. Osmega februarja sem že hotel peljati otroka, vendar smo zamudili turo ob 14. uri. Ob državnih praznikih sta namreč dve vódeni viziti, dopoldanska in popoldanska. To specifično obliko domoljubno državotvorne turistične ponudbe je uvedel Pahor.

Skratka, šel sem na obisk k sosedu.

V predsedniki palači sem bil sicer že večkrat. Prvič, ko sem sredi 90. intervjuval Kučana. Svoje čase, ko so bili odnosi med politiko in mediji neproblematični in se je na veliko jedlo in pilo — no, pa tudi jaz sem bil še neko i nešto —, so bili v Kristalni dvorani tudi novoletni sprejemi za novinarje. Pa še enkrat, ko je umrl Drnovšek. Deklarativno sem šel s takrat 15-mesečnim Oskarjem in deklarativno napisal v žalno knjigo: “Nasvidenje, gospod predsednik.”

Pa to včeraj.

Pahor himself

V predsedniški palači dobi človek občutek, da živi v državi, ki ni samo za hec. Da država ni samo španska stena za politike in tiste pri koritu v javnem sektorju.

Za tak občutek ima zasluge več ljudi. Deloma obiskovalci, deloma pa Pahor himself. Gremo po vrsti.

Stavim, da je med najmanj stotimi ljudmi, ki so se udeležili popoldanske ture, bilo najmanj 99% Neljubljančanov. Ta ignoranca do politike, političnih person in drugih slovenskih znamenitosti je ljubljanska lokalna posebnost. Ne da bi komurkoli to zameril — ampak fenomen je zagotovo.

Ko smo se obiskovalci po varnostnem pregledu zbrali v Kristalni dvorani in nestrpno pričakovali šefa države, je neka gospa gospodinja zraven mene s prstom potegnila po stilni mizici in pripomnila: “Dobro brišejo prah!”

Ljudje tako rekoč masovno pripeljejo otroke. Pri vhodu jim razdelijo slovenske zastavice, s katerimi potem mahajo — tudi staro, ne samo mlado — kot za stavo. Nakar jim razdelijo še sladoled. Predsednik ponudi frocovju sladoled!

Pop

Sprva je kazalo, da Pahorja ne bo. Uvodoma nas je namreč pozdravil in nagovoril generalni sekretar UPRS. No, prav, smo si mislili, le kdo bi človeku zameril, da je 1. maja na dopustu?

Ampak ne, Pahor je samo zamujal. Nenadoma se je prikazal izza množice in komajda napovedan začel žeti aplavz, pomešan z odobravajočimi vzkliki navdušenja. Resno! Zgledal je ves čeden, v ležerno odpeti temno sivi obleki in beli srajci, seveda brez kravate — pa ful zagorel, solarijsko zagorel.

V trenutku je ukradel šov. Nisem ga videl prvič, ne v živo ne po televiziji, ampak res nisem še nikoli dojel, da ima človek takšno prezenco in karizmo. Mislim, spodobno prezenco in karizmo. Ljudje so ga poslušali z odprtimi usti in ga fotografirali kot pop zvezdnika. Odrezal se je dobro. Bil je duhovit, prisrčen, kratek, prav nič zafnan kot zna včasih biti.

Q & A: “kul”

Potem je šla prva polovica na ogled soban in pisarn. Pa potem še druga.

UPRS je preveč prijazen do obiskovalcev. Preveč jih spuščajo naenkrat not. Slovenska predsedniška palača ni ravno Versailles, v njej je hitro gneča. Staff sicer obvlada in se trudi in učinkovito funkcionira kot turistični vodiči in obenem kretničarji, ampak obiskovalci znamo biti hrupni. Dopovejte otrokom, celo zelo majhnim — rekorder je bil včeraj star samo dva meseca —, naj bojo malo tiho, če morete.

Nakar se nas kakšnih 50 nabije v Pahorjevo vogalno pisarno in postane totalno zatohlo. Morali bi malo odpreti okna, ampak najbrž to ni v skladu z varnostnim protokolom. Za začetek Pahor pove, da so ga varnostniki danes podučili, da ima nekje pod mizo rdeči gumb — česar da, bog mu je priča, do danes ni vedel — in da če nanj pritisne, takoj pride policija in ga odpelje na varno. Tega mu nismo vsi verjeli, je pa zvenelo dobro.

Pahor potrpežljivo odgovarja na vprašanja obiskovalcev. Še nikoli nisem slišal — ne v Sloveniji in ne na tiskovnih konferencah —, da bi ljudje imeli za nekoga toliko vprašanj kot tokrat in tukaj za Pahorja. Kar niso in niso znali nehati. On pa je kar odgovarjal in odgovarjal. Prav nič naveličano in totalno skoncentrirano. Vse je imelo rep in glavo. Ni kaj. Na pravih mestih navrže kakšno kul besedo — recimo “kul” —, ker hoče biti kul predsednik, in pokoketira z otroki in njihovimi starši (tudi z očeti, ne samo materami).

Disclaimer 1

Prosim, vzemite na znanje dve stvari v zvezi z mano in aktualnim predsednikom.

Prvič: ne obljubim, da ne bom nikoli več nič rekel in napisal slabega ali vsaj kritičnega o Pahorju. To pišem zato, ker sem kot eden med mnogimi navadnimi državljani med tako rekoč turističnim sightseeingom predsedniške palače doumel, da nam prav nič ne škodi, če dotičnega predsednika vidimo in vzamemo pač takšnega kot je, ne pa da mu po medijih težimo, naj se spremeni v človeka, ki bi po našem na to funkcijo bolj pasal.

Pahor je naključnemu obiskovalcu včeraj mimogrede navrgel še preveč. Ko ga je človek vprašal, koliko je pri njegovem delu samostojnega odločanja — oz. ali ga sploh je kaj, se ne spomnim —, je Pahor rekel, da je to sicer zelo individualna, individualistična funkcija, da pa je [v kabinetu] vendarle obdan z ljudmi, ki so pametnejši od njega, tako da to ostaja tudi teamsko delo. Kljub temu pa da mu je predsedniška funkcija napisana na kožo. To ni za vsakogar. Tako kot da ni bila za Drnovška. Drnovšek je bil po njegovem najboljši predsednik vlade, vendar se po prevzemu predsedniške funkcije ni več našel.

Disclaimer 2

In drugič: tega tudi nisem napisal zato, ker bi se hotel Pahorju odkupiti za vse slabo in kritično, kar sem doslej o njem napisal in/ali dal/pustil objaviti. Priznavam in povem pa tole.

Mi medijski ljudje živimo v svojem svetu. Svet razumemo po svoje. Od medija do medija različno — predvsem v ideološkem in vrednostnem smislu —, v bistvu pa enako, na enak način. Razmišljamo po pravilih, ki nam jih diktira profesija in ki se nam zdijo smiselna. Svet se nam zdi tak, kot ga v medijih reprezentiramo — včasih celo konsistentno, kolikor-toliko.

Toda včasih nam manjka stik bazo, da tako rečem. S tistimi, ki pridejo za prvi maj z otroki na Prešernovo/Erjavčevo, ker se imajo za zavedne Slovence in ozaveščene državljane in se jim zdi prav, da si kot taki privoščijo izlet v predsedniško palačo. S tistimi, ki imajo radi Pahorja zato, ker jim ponudi sladoled.

Mi v medijih pa mislimo, da bi smel človek imeti Pahorja rad samo zato, ker je povabil Putina ali podpisal sporazum z Jadranko Kosor ali ne vem kaj naredil za spravo. Ali da bi nas smel iritirati zato, ker se spakuje pri Bizovičarju.

Ampak ne. Tole včeraj je bilo bolj navdušujoče kot tisto spakovanje pri Bizovičarju. To je bil bolj pravi Pahor. Naš dobri, stari Pahor nastopač, ampak ne tisti s televizije. Biti predsednik pomeni imeti smisel tudi za majhne stvari. Da ponudiš frocom sladoled. Da jim daš zastavice. Da si na praznik v službi in si turistični vodič.

Sicer pa, ali ni to že zapisano v Ustavi?