Danes je praznik dela. Kaj sploh praznujemo?

Časov, ki se jih spomni moja generacija, ko smo vsi imeli službe, ni več. Iz današnje perspektive je pogled nazaj skorajda smešen, predvsem pa nedoumljiv.

Berite: kot štipendistki velikega in uglednega slovenskega podjetja mi po zaključeni srednji šoli celo niso dovolili redno nadaljevati študija, ker so me potrebovali na “delovišču”. “Saj ste odličnjakinja,” so rekli, “boste že ob delu študirali.” In sem. Pa še študij so mi plačali. Še danes sem jim hvaležna.

Pozneje sem se odpravila na celoletno poročno potovanje. Ker tako dolg brezplačen dopust pravno ni bil možen, sem morala v službi odpovedati delovno razmerje. In ne boste verjeli — po letu dni me je delovno mesto še vedno čakalo.

Teh časov skratka že dolgo ni več. V tistem času o socialni državi sploh nismo govorili, ker je bila to naravna danost takratne družbene ureditve. Vse je bilo socialno — službe, zdravstvene storitve, šolanje, celo stanovanja.

Smo še vedno socialna država?

Politična pripadnost pri odgovoru na to vprašanje ne igra nikakršne vloge. Socialno državo ljudje praviloma občutimo iz osebnih izkušenj. Pri tem ni pomembno, ali smo desni, levi, sredinski, rdeči, rumeni. Če imamo srečo in smo pri zdravniku specialistu relativno hitro na vrsti — ob tem pa še zadovoljni s storitvijo —, bomo pritrdili, da smo še vedno socialna država. Če naši otroci zberejo dovolj pik za zaželeno šolo, fakulteto, bo naš odziv prav tak. Če ob tem živimo v stanovanju, ki smo ga kupili po Jazbinškovem zakonu, in če imamo tudi redne službe, ki vsakega 15. v mesecu izplačujejo vsaj povprečne plače, smo prepričani, da živimo v socialni državi.

Socialno zdravstvo

Roko na srce: če se primerjamo recimo z ZDA, kjer do ObamaCarea sploh niso poznali javnega zdravstva, nam gre še dobro. Posameznik ima občutek, da za 27,50€ dodatnega zdravstvenega zavarovanja na mesec dobi relativno solidno zdravstveno oskrbo.

Pozabljamo sicer na tisti del naše bruto plače, ki jo delodajalec neposredno nakaže v zdravstveno blagajno. Ah, tega čemur rečemo prispevki, sploh ne jemljemo kot našo plačo.

Pozabljamo pa tudi na čakalne vrste, na javne zobozdravnike, ob katerih bi postali najbolj škrbast narod na svetu, pozabljamo na doplačila za določena zdravila, za pripomočke, za terapije.

Pozabljamo tudi na otroke, ki so jim naši zdravniki želeli amputirati noge, misleč, da je to za njihove težave bolje, v tujini pa zdravniki poskrbijo, da spet hodijo. Tega starši ne morejo pokriti s svojim zdravstvenim zavarovanjem, potrebujejo dobrotnike in donatorje.

Se pa najde denar, veliko denarja za hrvaške anesteziologe, ker slovenskih ne želimo ustrezno nagraditi. Bomo pa ob tem nagradili tudi prevajalce in posrednika.

To so le nekatere podrobnosti, ki kvarijo sliko socialnega zdravstva.

Socialno šolstvo

Prav te dni smo lahko na eni od televizij videli prispevek, ki temelji na zadnjem filmu Michaela Moora in nas uvršča med redke države tega sveta, kjer je javno šolstvo zastonj, torej dostopno vsem.

Pa ne le to. Ameriška študentka, ki študira v Ljubljani, je odkrito povedala, da je naše šolanje daleč boljše in zahteva od študentov več znanja od ameriškega. Že naša srednja šola da je mnogo zahtevnejša od ameriških kolidžev, medtem ko se fakultetni ravni sploh ne moreta primerjati — seveda v našo korist. Za slabšo fakultetno izobrazbo so torej ameriški študentje zadolženi še nekaj službenih let, saj je tam študij potrebno plačati. Za Moora smo sanjska dežela za šolanje.

Pozabil pa je omeniti, da bi bil naš šolski sistem še veliko učinkovitejši in uspešnejši, če si profesorji ne bi delili milijonov za nekaj, za kar so tako ali tako že plačani. Koliko štipendij za nadarjene bi lahko razdelili iz honorarjev nekdanje šolske ministrice, koliko raziskovalnih ur mladih raziskovalcev bi lahko financirali iz denarja za pripravljenost akademikov, ki je v resnici nikoli ni bilo.

To so le nekatere podrobnosti, ki kvarijo sliko socialnega šolstva.

Sociala in delo

In še zadnji pogled na socialno državo. Gospodarski kazalniki kažejo bolje kot v preteklih letih. Menedžerji in tudi običajni državljani v raziskavah ocene gospodarskega in osebnega stanja potrjujejo optimizem. Hkrati je število brezposelnih obremenjujoče za državo, za družine, posameznike in za družbo nasploh.

Ne gre le za denar, ki ga ti ljudje nimajo dovolj za dostojno življenje, saj jim nekaj malega od države kapne le za določen čas. Gre za izgubo samospoštovanja, samozavesti. Gre za občutek nepotrebnosti, nevrednosti, ki ga ljudje razvijejo brez službe. Gre za izključenost in izgubo osebnih omrežij, če nimajo priložnosti sodelovati v programih, kjer se čutijo še naprej koristni.

Ker imamo približno 12-% brezposelnost, to pomeni, da vsak (zaokroženo) osmi delovno sposobni Slovenec ni srečen, ni zadovoljen, ni polno vključen v družbo. K tem je potrebno dodati nekaj sto in več tisoč tistih, ki dobivajo minimalne plače. Koliko je prekernih delavcev, ki ne vedo, ali bodo prihodnji mesec še imeli delo, se mi niti ne sanja. Ampak dodajte jih k prejšnjemu seštevku. Zakonsko nam urejajo daljšo delovno dobo, a hkrati podjetja ne želijo starejših delavcev.

To je le nekaj podrobnosti, ki kvarijo sliko delovne sociale.

Danes je praznik dela. Kaj torej sploh praznujemo?

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 30. aprila, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Kaj že praznujemo 1. maja?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.