Republika Slovenija: Naša drama za naš denar
Republika Slovenija, koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in zavoda Maska, je dokumentarna predstava. Najprej poslušamo odličnega Braneta Praznika, upokojenega častnika Slovenske vojske, nekoč zaposlenega na OVS MORS. Nekdanji minister za obrambo dr. Anton Grizold mu je zaradi nepopolne izobrazbe vzel nazivni čin majorja — kar pa leta 2005 upokojenemu Prazniku ne odžira spomina, niti žara za pripovedovanje resničnih zgodb. Govori po spominu in riše noč, ko sta s sodelavcem v službi preštela 17 milijonov mark.
Denar od preprodaje orožja.
V drugem delu vidimo rekonstrukcijo famoznega sestanka (leta 1993) pri predsedniku države Milanu Kučanu. Prisotni so še naslednji iz takratnega državnega vrha: predsednik vlade Janez Drnovšek, obrambni minister Janez Janša, minister za notranje zadeve Igor Bavčar, predsednik DZ Herman Rigelnik (ves čas sestanka tiho) in minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel.
Vse, kar izrečejo v predstavi, so res izrekli in je zapisano v magnetogramu.
Predstava je kolektivno delo. Avtorji niso podpisani, niti igralci. Z leve proti desni, skratka: Janez Janša, Igor Bavčar, Janez Drnovšek, Milan Kučan, Herman Rigelnik, Dimitrij Rupel. — [Fotografija: Nejc Saje/SMG.]
Usodna hruška
S sejo in sklepom naj bi se končali vsi procesi, povezani s prodajo orožja, ki je potekala kljub embargu.
Zadnji del se dogaja na Gospodarskem razstavišču. Prikazani so trije scenariji dogodka afera Depala vas iz leta 1994 — aretacija, kot se je spominjajo policisti, vojaški specialci in Milan Smolnikar. Konča se z Janševo izjavo, izrečeno na novinarski konferenci, da se je Smolnikar zaletel v hruško. Medtem ko njegov odrski surogat to govori, mladci z MORS-a trenirajo.
Tudi Barbara Brezigar ne manjka — seveda v duhu sodnega epiloga, ki je sledil: junija 2003 je sodišče oprostilo vse štiri obtožene — Darka Njavra, Roberta Suhadolnika, Simona Krejana in Andreja Podbregarja (dodajam za boljši spomin, v predstavi niso omenjeni) — z obrazložitvijo, da način odvzema prostosti Milanu Smolnikarju ni bil “grozovit”, sámo dejanje protipravnega odvzema prostosti “na negrozovit način” pa je že zastaralo.
Obtoženci so se z oprostitvijo strinjali, vendar so se pritožili na obrazložitev — toda zadeva je marca 2004 (po desetih letih) zastarala. Primer se je končal brez pravnomočne sodbe.
Škoda za vpletene in za vse nas.
No comment
Vse, kar je v predstavi izrečeno, je bilo dejansko izrečeno (in zabeleženo) v letih 1993 in 1994. Razen Praznikovega govorjenja. On je govoril po spominu, ki pa mu očitno dobro služi. K temu je gotovo pripomoglo njegovo pisanje o tem. Na to temo je namreč objavil dve knjigi Branilci domovine: Pripoved o teritorialcih v letu 1991 (2000) in Branilci domovine II: Trgovci s smrtjo (2007).
Ustvarjalci ne komentirajo, ne podajajo svojih stališč. Stališče je že, da so se predstave lotili. Stališče je, kako so jo naredili. Stvari govorijo same zase in ne potrebujejo dramske predelave. Občasno, predvsem na koncu govorijo dramsko, dramatično, vzhičeno. Ampak to je to. Republika Slovenija je gola doku predstava s pravimi, nepotvorjenimi besedami, avtomobili in uniformami.
Rekonstrukcija aretacije Milana Smolnikarja “na grozovit/negrozovit način” pri Depali vasi. Igralci SMG v trenutku, ko se je aretirani (na tleh) zaletel v hruško. — [Fotografija: Iztok Dimc/SMG.]
Was ist Slovenija? Das ist Slovenija!
Potrebovali smo to predstavo. Potrebovali smo jo v vsakdanjem zdraharstvu, razstavljanju zgodovine in uravnoteževanju. Potrebovali smo predstavo golih dejstev. Nič ne bo drugače. Postopek je zastaral. Katarzični sodni epilog bo ostal nedopolnjen.
Vendar je to predstavo treba videti. Kot da bi nam iz SMG sporočali: “Nenehno bomo igrali to predstavo brez epiloga za vaš denar. Pridite in se vedno znova potešite.” Pomirila me je. Zavedam se, da zveni paradoksalno.
Tako kot je predstavo Slovensko narodno gledališče Janeza Janše ali Was ist Maribor, Bunkerjevo dokumentarno predstavo o TAM-u — ti dve sta mi najbolj ostali v spominu — držalo skupaj vse, kar je bilo izgovorjeno v Ambrusu oz. povedanega o TAM-u, je včasih dovolj že to, da gledamo, poslušamo zgolj to, kar je bilo izrečeno in storjeno. Ali pa da nam tisti, ki so bili del tega, v živo razlagajo, kako je bilo. Iz take so snovi dokumentarni in igrani filmi.
Depala vas bi lahko bil slovenski akcijski film. Lahko bi bila kriminalka. Politični triler. Ali vse hkrati. Podobno velja za Ambrus. Tekst je že napisan — kaj še čakate, filmarji? Resda po predstavah ostanejo zapisi in video odlomki, toda film ostane za vse večne čase. Ambrus se v prilagojenih niansah dogaja kar naprej. Tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, bi lahko objavili razpis na omenjene teme.
Užaljeno, revolucionarno, patetično
Pomembne teme dobesedno ležijo na cesti, samo pobrati jih treba. Nedokončano in neizrečeno pa vendarle lahko dobi neuraden epilog z umetniško obdelavo ali muzejsko hrambo. Če že uradno nismo z marsičim opravili, potem lahko to dosežemo z drugačnimi principi. Ne šteje samo štempelj na papirju. Šteje tudi debata, razstava in film… Če že ne moremo doseči sprave kot kolektiv, jo lahko doseže vsaj vsak sam pri sebi. Zakaj ne s filmskim zapisom, knjigo, predstavo, razstavo? Recimo Ambrus nekoč in danes, Depala vas nekoč in danes? Smrt, pokop nekoč in danes? Da ne naštevam…
Nenazadnje bi lahko z revnimi, samskimi, ki jih ne bo več dolgo med nami, naredili prispevek, kaj menijo o tem, da nas povojni grobovi — neznani, raztreseni — zaposlujejo bolj kot pa dejstvo, da je ravno ta vlada ukinila pogrebnine. Krvi željni novinarji bi jim lahko molili mikrofon pod nos in jih spraševali, ali že šparajo za pogreb ali pa bodo obležali kar na ulici.
Z našim denarjem udejanjajo spravo in se igrajo, nas pa puščajo mrtve na ulici.
Vem, zveni užaljeno, revolucionarno, patetično. Ampak umetnost je dobra tudi za to, da ne zblaznimo.