Spremna beseda najljubšega urednika Tereze Vuk

Po skoraj letu dni sodelovanja mi je še vedno samo približno jasno, kako Terezi Vuk sploh znese karkoli napisat in pri tem celo upoštevat deadline. Ob najinem prvem srečanju — ki ga je tako rekoč sama izsilila in prišla nanj ne popolnoma prisebna — sem skeptično razmišljal, kako bo ta ženska pisala in oddajala redne tedenske kolumne za Fokuspokus, če pa je skoz na piru ali gandži ali obojem hkrati. Dobro, pa naj proba, sem si rekel sam pri sebi: bom imel za njen termin pač vedno nekaj na lagerju. Za vsak slučaj, ker bo ziher kdaj zajebala.

Pa nikoli ni. Tereza Vuk je točna kot ura. To ful cenim. Če pišeš, moraš bit priden. V nedeljo popoldan pošlje tekst, včasih celo že prej. Ampak vnaprej napove, da bo še kaj popravila. Hočeš-nočeš sem se nekako navadil, da počakam na zadnjo verzijo, čeprav bi mi jo pasalo editirat že prej, ker nisem navajen s tem odlašat. Nekajkrat sem to naredil, ampak se je izkazalo kot nepraktično. Težko najdem njene popravke v že obdelanem tekstu, ker so ponavadi minorni. Kakšna vejica več ali manj — o njih itak nima pojma — ali tu in tam beseda. Predvsem pa ima to grdo navado, da spremeni tekst na slabše. Potem te popravke ignoriram.

Ronaldo

Tereza Vuk je najbolj egocentričen avtor, s katerim sem kadarkoli imel opravit kot urednik. Že na tistem prvem sestanku v Reformatorju se je duvala, da je ona edina logična izbira za kolumnistko in da ji moram dat za pisat. Zdelo se mi je, da je kar malo užaljena, da na sestanek nisem prišel brez dvomov, ali naj jo angažiram ali ne. Pa skoz je nekaj nakladala o Ronaldu. Po njeni zaslugi zdaj vem, da je Ronaldo kao fajn, Messi pa “siva miška”. Da ne omenjam tega, da se je kot kolumnistka na Fokuspokus povabila sama. Tako rekoč me je postavila pred dejstvo.

Seveda ni nič nenavadnega, da nekateri avtorji sami ponudijo tekst ali se predlagajo za sodelavca, ampak praviloma so plašni in skromni. Tereza Vuk pa ni bila nič skromna. Rekla je, da ona mora imet kolumno. Da ni druge. Da je to čisto logično, da bo zame pisala. No, če pošteno razmislim, nas je pet, šest prepotentnih mulcev pred tridesetimi leti na podoben način začelo pisat kolumne za Teleks. Nismo ravno vdrli v uredništvo in rekli, da hočemo imet kolumno, ampak tudi mi smo bili prekleto samozavestni. Z malo vez in sreče nam je ratalo.

Ločila

Če malo pretiravam, Tereza Vuk še nikoli v življenju ni naredila presledka za ločilom. Mogoče kdaj, če je falila tipko. Niti tekst editorja ne uporablja, tekste piše kar kot email. Pa očitno ne bere za sabo, ko je tekst enkrat objavljen. V več kot 40 objavljenih kolumnah ni opazila, da so se na Fokuspokusu za njenimi vejicami in pikami na neki točki med oddajo teksta in objavo čudežno pojavili presledki.

Ampak to je še najmanj. Pri vsej tej svoji šlampariji je celo freh do te mere, da si drzne razglašat naokoli, da ne prenaša urednikov. Ker misli, da je sama najbolj genialna in nezmotljiva. Džizs, res ne vem, kako to toleriram. Prepričana je, da ni pravil, če se poserješ na pravila. To sploh ni res. Piši kao govoriš ne pomeni, da je vseeno, kako pišeš. Tudi za to so potrebna pravila. Posrat se na jezikovna pravila zahteva doslednost. In zdaj si moram jaz namesto nje zmišljevat pravila ubeseditve nižje pogovorne slovenščine — kjer trdnih pravil ni, ker tudi ni navodil in vzorov iz literarne in filmske zakladnice.

Življenje na dlani

Tereza Vuk je fenomen tudi zato, ker ji zaradi ničesar ni nerodno. Vse napiše. Ni ji nerodno preklinjat. Ni ji nerodno napisat, da je bila zasvojena in na zdravljenju v komuni. Ni ji nerodno napisat, da je skoraj skoz pijana in/ali zadeta. Ni ji nerodno povedat, da se z nekom dol dajeta “kot dve sebični pizdi”. Ni ji nerodno napisat, da uporablja vibrator, če ravno ni “jebača” blizu.

Poslal bi jo k psihologu, da jo pregleda. Pa ne zato, ker bi mislil, da ga rabi, ampak zato, ker bi rad prebral strokovno mnenje: kaj jo pripravi do tega, da življenje nosi na dlani. To bi rad vedel tudi zaradi sebe. Sam ne pišem takih stvari o sebi, kljub temu pa povem, priznam, razkrijem marsikaj. Do neke mere čutim to potrebo, ampak seveda znam in hočem bit selektiven. No, kakšen človek je Tereza Vuk, da je vse te intimnosti pripravljena povedat? Je to samo grandiozen ego? Pač malo večji kot pri drugih? Ali ima kaj droga s tem opravit? Mislim, da je skoz zakajena? Je to posledica tega, da je v življenju zabluzila? In da se zdaj rešuje s kreativnostjo? Rabi pozornost in pohvalo, ker se nihče ne bi zmenil zanjo, če ne bi pisala? Je to zanjo terapija? Ji to daje moč, da preživi?

Mnja, mogoče. Ampak Tereza ni attention whore. Ona si zasluži pozornost.

Pisanje in pozornost kot terapija

Ob nekaterih njenih kolumnah sem bil še kar nesrečen. Po eni strani so se mi prav te zdele najboljše, po drugi pa tudi neobjavljive. Govorim o tistih, v katerih omenja občutek, da živi od danes do jutri, kot da je jutri mogoče ne bo več, se zamisli nad svojo situacijo. Še sreča, da premore smisel za ironijo in cinizem. Celo v najbolj deprast stavek, v katerem govori o eksistencialnih dilemah ali travmah, zna spustiti žmohten vulgarizem — in že smo hitro potolaženi, da ni tako hudo.

Ampak v teh nekaj primerih se mi je zazdelo, da je punci treba konkretno pomagat, ne pa objavljat tekste in vzbujat pozornost bralcev s tem, da z intelektualnim in emocionalnim senzacionalizmom posebej izpostavljam te njene rane, ki jih bodo sočutno pritegnile. Tereza Vuk je naraven talent za soundbite, ki se verziranemu uredniku sami od sebe ponujajo za učinkovite teaserje. Res sem bil v dilemi.

No, ni dolgo trajalo. Otresel sem se strahu, da bi bil posredno odgovoren za njeno nesrečo. Raje sem se oprijel ideje, da je pisanje zanjo terapija in da na tak način pač priteguje pozornost, ki ji dobro dene. Po mojem lahko zanjo največ naredim s tem, da jo še dodatno šuntam, da ja vse napiše, da je ja čim bolj vulgarna, da je ja čim bolj odkrita, in da ji s tem pomagam do čim več pozornosti.

Socialni fenomen

Čeprav je tu spet meja: “psihič”, kakršen po lastnih besedah pač je, Tereza kar naenkrat ugotovi, da ima poln kufer teh modelov na Facebooku — ki ji sicer godijo — in da se z njimi nima smisla ukvarjat. Še posebej, če imajo kaj za pripomnit. In kadar se to zgodi, naenkrat ni več tough punca, ki je že ne vem kaj dala skoz in se je nič ne prime, ampak ranljiva kot nekdo, ki ni še nikoli nič objavil in mu je zoprno, da se ljudje vanj vtikajo.

Tereza Vuk je fenomen. Njeno pisanje bi označil kot avtobiografsko parapublicistiko. Kaj sploh hoče povedati? In zakaj na tak drastičen način? Ne vem. Kot profesionalca me pri njenem pisanju privlači to, da ima očitno nekaj za povedat, čeprav mi ni vedno jasno, kaj točno naj bi to bilo. Njen lajf pač. Saj vsi pišemo o svojem lajfu, vsaj kolumnisti. Ampak kot urednik sem pragmatik. Dober avtor je tisti, ki zna dobro obračat besede. Dober urednik pa je tisti, ki jih zna dobro obrnit še enkrat.

Tereza Vuk je logoreksičen jezikovni fenomen, ki ji je materinščina pretesna. Naš jezik ni za tiste, ki govorijo in pišejo prehitro in preveč. In še posebej za tiste, ki pišejo preveč o sebi. Predvsem pa je socialni fenomen. Tereza Vuk daje glas tistim, ki jih etablirani avtorji, intelektualci, kritiki — in bralci — imenujejo marginalci. Že mnogi umetniki so like s te scene ustvarjali na pamet, ona pa je bila dovolj pametna, da se je vrgla v avtobiografsko publicistiko. Od začetka sem še mislil, da bi morala pisati fiction, ampak sem sprevidel, da je takšna kot jaz: ne zna si izmislit zgodbe, razen če jo doživi.

In guess what? Po njeni zaslugi zdaj vem, da marginalci ne obstajajo. Že če samo pogledamo Terezino biografijo, njen CV, socialni in sorodstveni krog, nam mora biti jasno, da je ta linija med dvema svetovoma pretanka, da bi se ne vem kako delili. Tereza Vuk je naprava za odpravljanje predsodkov in delitev. Verjemite. Jaz sem se kot njen najljubši urednik že znebil marsikaterega.

Update: Po tej spremni besedi se je Tereza Vuk poboljšala. Zdaj redno dela presledke za ločili. Za sabo prebere brez razlike, tudi vejice in pike. Se pa pritožuje, da ji to vzame “ful” časa.

Tereza Vuk: Kolumniatrija. Založba Manični poet, Ljubljana 2016. ISBN 978-961-92808-5-0, 160 strani, 15€.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.