Veliki mali Prince: Nothing compares to Him

27.4.2016 / 06:08 1 komentar
Rojeni sredi 60. let se nismo odločali med Beatli in Rolling Stonesi. Naša izbira je bila… — Michael Jackson ali Prince.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Moralo je biti konec aprila ali v začetku maja leta 1990. V Libération je čez celo stran izšel oglas, na katerem je čisto enostavno pisalo: “Prince au Parc des Princes” — in datum: 16. junij 1990.

Tisto šolsko leto sem študiral v Parizu in se kljub skromni štipendiji v trenutku odločil, da grem po vstopnico. Spominjam se, da sem jo kupil v Fnacu v Forum des Halles, ki so ga v obliki na glavo obrnjene piramide vkopali v zemljo na terenih nekdanje tržnice. Vstopnico sem potem kot suho zlato čuval do dneva koncerta.

Bila je sobota. Na stadion, domicil Paris Saint-Germaina, smo se zgodaj popoldne odpravili v družbi fotografa Marka Modica in splitske študentke likovne umetnosti Maše. Imeli smo karte na travi. In nikoli ne bom pozabil trenutka, ko smo skozi enega od hodnikov vstopili na teren: vse tribune so bile že polne, stadion pa je dobesedno vibriral z nedoločljivim atmosferskim šumom množice, ki ti dvigne ne samo pritisk, ampak tudi adrenalin in kar je še drugih hormonov.

The Nude tour

Spominjam se, da smo neskončno dolgo čakali na nastop glavne zvezde. A ko je enkrat stopil na oder — s komadom The Future — je tisti šum postal tako evforičen, da bi na njem lahko leteli.

Ko danes prebiram internetne zapise s tega koncerta, me podučijo, da pariški koncert turneje The Nude ni bil nič posebnega. Končal se je že po slabi uri in pol. Prince je preigraval klasiko kot Kiss, Purple Rain in Little Red Corvette. Iz današnje perspektive je bil nekaj vmes — med pred kratkim lansiranim soundtrackom Batmana in prihajajočim albumom Graffiti Bridge.

Toda v mojem osebnem spominu je to še vedno sekvenca (vsaj) treh impulzov, ki so bili med najmočnejšimi v mojem dotedanjem življenju: po vstopu na trato in prvem zvoku njegove kitare definitivno še trenutek, ko je za klavirjem (in leže na njem) odigral in zapel Nothing Compares to U, ki je tiste dni svetovno slavo že nosila Sinnead O’Connor.

Oh why?

Ko smo minuli četrtek v avtu na Valu 202 tako na poti na otvoritev v Muzej arhitekture in oblikovanja kot na poti nazaj eno za drugo slišali vrsto Princeovih pesmi, me je obšla zla slutnja, da se je poslovil še eden iz te generacije.

Ja, nam, rojenim tam nekje proti sredini 60., ni bilo treba izbirati med Beatli in Rolling Stonesi — naša izbira je bila med Michaelom Jacksonom in Princeom.

Človek bi rekel, da izbrati ne bi smelo biti težko, vendar v resnici nisem poznal veliko ljudi, ki bi si o Princeu mislili to, kar najiskreneje mislim sam: da je bil eden najbolj izjemnih umetnikov 20. stoletja. Z glasbenim videom Sign O’ The Times si je v času narcističnih idolatrij drugih zvezdnikov v video formatu upal vse, kar je imel za povedati, pokazati le s črkami in besedami — in nastalo je eno najzgovornejših znamenj fin-de-sièclovske dobe, zaznamovane z virusom HIV, nasiljem, drogami, socialnimi razlikami in temeljno tragičnostjo človekovega življenja.

“Some say a Man ain’t happy unless a Man truly dies. Oh why?”

Chaplin

Sam ga na nebu zvezd minulega stoletja najraje primerjam — s Charlesom Chaplinom. Bila sta v tistem najbolj dobesednem pomenu ne le večja od samih sebe, ampak tudi od življenja, sveta in časa. Oba sta premikala meje svojega medija, za realizacijo svojih vizij potrebovala lastne studie, se borila proti uveljavljenim obrazcem producenstva, predvsem pa nenehno in brezmejno ustvarjala.

Kdor je videl, kako so Charlieja Chaplina dočakali na dunajski železniški postaji Franca Jožefa marca 1931, si zlahka predstavlja na njegovem mestu Princea. Sam sanjam o verziji Luči velemesta, za katero bi glasbo naredil prav Prince. Predstavljam si, kako bi “the Kid from Minneapolis” razvil glasbeni motiv od prvega srečanja potepuha in slepe prodajalke cvetja pa do zadnjega prizora, v katerem potepuh dekle, ki ji je s financiranjem operacije “pri doktorju na Dunaju” vmes iz čiste dobrote in ljubezni povrnil vid, vpraša: “Zdaj lahko vidite?”, ona pa mu odgovori z enim najbolj presunljivim stavkom filmske zgodovine sploh: “Yes, I can see now.”

Slišim ta komad, s Prinčevo solo kitaro.

Kako bi zacepetale žemljice na base

Vidim in slišim tudi, kako bi na njegove base zacepetale žemljice iz filma Zlata mrzlica ali kako fascinanten bi bil non-sense song iz Modernih časov, če bi ga uprizoril veliki mali Princ.

Ampak tako, kot bi lahko Prince pisal za Chaplina, bi lahko tudi Chaplin s svojim mojstrskim ironiziranjem županovega govora iz Luči velemest ali slavnim zaključnim govorom brivca iz Velikega diktatorja gostoval na Princeovem odru, s tragično usodo junakov iz filma Odrske luči pa dopolnil njegov scenski nastop. 

Princea ni težko postaviti v linijo Little Richarda, Jamesa Browna in Jimija Hendrixa. Toda poskusite ga misliti vmes med Charlesom Chaplinom in Orsonom Wellesom. Videli boste, da je bil s svojo glasbo bolj filmski kot s svojimi filmi. Velikan.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE