Beg možganov je novi kolonializem

Že nekaj časa je v Sloveniji problem beg možganov. Predvsem mladih. Šolanih. Mnogi zapuščajo Slovenijo hote. Mnogi nehote. Z žalostjo. Saj bi ostali. Če bi lahko. Kar pomeni: če bi dobili delo. A ga ne. Dela ni. Nekaj časa poskušajo. Nato odidejo. Treba je živeti. In odrasti. Delati. Živeti od svojega zaslužka. Ne od denarja staršev. In/ali starih staršev.

O tem so pred kakšnim letom začeli pisati celo slovenski časopisi. Ki sicer niso zaznali nič. Kar je njihova značilnost. Da zaznajo le škandale. Ne pa socialnih procesov. In problemov. Praviloma je tako. Tako je torej v zavest Slovencev in Slovenk počasi kapljalo, da nas mladi zapuščajo. Ker v Sloveniji zanje ni perspektive. Ni preživetja.

A eno je, dokler o tem razmišljaš teoretično. Na ravni znanstvenega ali strokovnega problema. Nekaj drugega pa je, ko začnejo odhajati tisti, ki jih poznaš osebno. Že od otroštva. Kot se dogaja zdaj. Pred dnevi. Ko je na Zahod odšla neka mlada dama. Ki jo poznam že iz zgodnjega otroštva.

Objektivno/Subjektivno

Odšla je težko. Brez veselja. In radosti. Pač zato, ker pri tridesetih letih zanjo ni prihodnosti v Sloveniji. Ni dela. Ni zaslužka. In je zato morala oditi.

Pa ne gre za damo, ki nima izobrazbe. Ima jo. In ne, da je iz marginalizirane, revne družine. Ker ni. Starši so intelektualci. Sama ima diplomo.

Toda njenega znanja ta država pač ne potrebuje. Čeprav objektivno ga. A objektivna potreba seveda ne šteje. Če ni subjektivnih omrežij. Domačijskih omrežij. Ki jih ni. Ker so službe, ki bi zanjo lahko prišle v poštev, bolj v Ljubljani kot v Mariboru. Od Maribora do Ljubljane pa je daleč. Zelo daleč. Če nimaš medmestne domačije. Ki jo mlada dama seveda nima.

Pred odhodom je poskusila marsikaj. Tudi postopke in pristope, ki jih omogoča Zavod za zaposlovanje. Brez uspeha. Zato ji ni preostalo drugega, kot da bi kelnarila. Za nekaj sto evrov. In je sklenila, da če že mora kelnariti, potem je to bolje početi na bogatem Zahodu. Vsaj zaslužiš več.

Znanje na smetišču

To počne ta država: leta in leta vlaga družbeni denar v izobrazbo mladih, nato pa jih odvrže na smeti. Ne zna uporabiti njihovega znanja. Zato morajo oditi. In nato iščejo delo, priložnosti na Zahodu. Tam, kjer je vsaj še nekaj dela. Tudi za njihovo izobrazbo. Za njihovo znanje.

To seveda niso samo osebne drame in tragedije. Niso samo drame in tragedije njihovih družin. In sorodnikov. Ki ostajajo brez svojih otrok in vnukov. To so tragedije bistveno širših razsežnosti. Vsaka od njih je v resnici tudi slovenska tragedija. Slovenski poraz. Le da se tega ne zavedamo. In to iz več vzrokov.

Kolonializem

Najprej zato, ker je slovenska država njihovo izobrazbo plačala. Vsi ti mladi so se izobrazili na račun slovenske države. In nato odidejo na Zahod. Kjer bodo, če bodo imeli srečo, dobili svoji izobrazbi primerno delo. Kar pomeni, da zahodne države v njihovo izobrazbo in njihovo znanje ne niso in ne bodo vložile nič. Dobile pa bodo visoko izobražen kader. Ki jim bo koristil. Koristil njihovo ekonomiji. In njihovi državi.

Tisti, ki se ukvarjamo z analizo sodobnih oblik kolonializma, vemo, da gre pri teh procesih — da Zahod dobiva znanje, za katerega ni odštel niti evra — za značilno obliko kolonialnega izkoriščanja. Izkoriščanja tistih držav, ki to izobraževanje plačajo. V konkretnem primeru Slovenije.

Pri tovrstnem begu možganov torej ne gre samo ali predvsem za individualne strategije. Odločitve. In usode. Ampak za posebno obliko izkoriščanja novodobnih kolonij s strani svetovno razvitega centra. To je tisto, kar bi Slovenijo moralo zares skrbeti: da se z odhodom vsakega strokovnjaka, ki ga je izšolala in ki jo zapusti, da bi našel delo na Zahodu, bolj in bolj umeščamo v pozicijo novodobne kolonije. Neglede na to, kaj si o sebi mislimo. In kaj o sebi govorimo.

Tu gre za objektivne procese. Na ravni tistega, kar je opisal že Marx, ko je povedal — da ni pomembno, kaj si ljudje mislijo, da počnejo. Ampak da je pomembno, kaj ljudje objektivno počnejo.

Eksploatacija: eksaktno

Nadalje: za kakšno in kolikšno eksploatacijo s strani razvitega kapitalskega centra gre, je mogoče tudi povsem eksaktno izračunati. Če podam Leachev citat, ki opisuje afriško situacijo:

“Odtok zdravnikov iz afriških držav v bogate države za devet podsaharskih držav z najvišjo stopnjo HIV/AIDS predstavlja izgubo več kot dveh milijard dolarjev sredstev iz zdravstvenega zavarovanja. V nasprotju s tem pa so ZDA, Britanija, Kanada, Avstralija prihranile več kot 4,5 milijarde dolarjev s tem, da jim je bilo treba izobraziti manj zdravnikov, kot jih potrebujejo… Številne bogate države, ki izobrazijo manj zdravnikov, kot jih potrebujejo, so odvisne od uvoza zdravnikov, da zapolnijo ta primanjkljaj. Na ta način države v razvoju dejansko plačujejo za izobraževanje uslužbencev, ki nato podpirajo zdravstvene sisteme razvitih držav.”

In še: ti procesi hkrati onemogočajo razvoj družb, iz katerih strokovnjaki odhajajo. Pa ne samo afriških. Tudi Slovenije.