Tesla sreča Dr. Dreja: moj Noordung je lahko bicikel na Kickstarterju

Prvi spomin na občutek svobode v mojem otroštvu je povezan s kolesom. Spominjam se, kako sem najprej delal majhne kroge po dvorišču pred blokom, kjer smo živeli, nato pa zmeraj večje in počasi sem osvojil celo mesto. Šel sem lahko kamorkoli, nič se ni zdelo predaleč. Spominjam se sončnih žarkov, ki so me božali med kolesarjenjem, spominjam se vonja poljske trave, ki je skoraj prekrivale ozke kolovoze, po katerih sem poganjal pedale. Ni bilo mej, pred mano se je razprostirala neskončna svoboda – in z rokami trdno na krmilu ter nogami v divjem vrtincu sem jo do popolnosti obvladoval.

Spominjam se tistega prečudovitega dne, ko mi je foter podaril svojo specialko, s katero je prekolesaril nekaj maratonov in sem jo že od malega gledal z občudovanjem in strahospoštovanjem. Bila je cela srebrna. Ko je sonce zarezalo žarke v njo, je bila v svoji lepoti skoraj zaslepljujoča.

“Žene in kolesa se nikoli ne posoja,” je bila ob tem prva fotrova modrost, ki se mi je zdela smiselna.

Larissa

Spominjam se, kako sem čakal celo dolgo zimo, da mi je foter dovolil iz kolesarnice vzeti kolo. In potem sva ga pripravljala na sezono. To je bil dolg obred mazanja, vijačenja, poliranja, centriranja gum, nastavljanja bremz, dokler ni bilo pred nama popolno kolo, ki je komaj čakalo, da ga odpeljeva na svobodo.

Poimenoval sem ga Larissa. Verjetno je bila to moja najdaljša zveza.

Potem je prišla glasba. Ki je bila čisto druge vrste svoboda. Svoboda, s katero si odjebal učitelje, starše in sploh vse težake, ki so te obkrožali pri sladkih šestnajstih. Svoboda, s katero si se lahko identificiral, konfrontiral, personaliziral — predvsem pa čisto in totalno odklopil.

In v mojem otroštvu se je v glasbi res dogajalo na veliko. Čeprav junaki tistih dni danes umirajo, se je takrat zdelo, da je zaradi njih vredno živeti. Ker — spet — ni šlo za glasbo, ampak za svobodo, ki jo je predstavljala. Za svobodo odločanja in mojega okusa in prijateljstva in neskončnih sanj.

Kolo in glasba

Po mojem ne pretiravam, če rečem, da sta me kot človeka izoblikovala kolo in glasba. Okej, morda pretiravam, ampak saj štekate point. 

Potem pride v življenju eno obdobje, ko te namesto nedolžne zaljubljenosti v kolo zafascinira huda visokooktanska bejba s konkretnimi oblinami in z obljubo, da te bo odpeljala na konec sveta. Pri meni je to verjetno kulminiralo lani, ko sem krizo srednjih let otvoril z nakupom Land Rover discota s Harman Kardon sound sistemom. What a fucking prick, a ne?

Toda kmalu za tem — morda je to bil kontrapunkt ali pa posledica računov za bencin in vzdrževanje 2,4 tone težkega monstruma — se človeku v misli spet prikrade tista prva, nedolžna in čista ljubezen. Tista, ki mu je svobodo predstavila v vsej svoji preprostosti (in brezplačnosti), ne pa v plačevanju položnic, kreditov in računov.

Okej, to časovnico sem za potrebe dramaturgije malce priredil. V resnici sem ljubezen do kolesa ponovno odkril že pred leti, discoveryja pa sem si res omislil lani. In kolesa seveda potujejo z nami tudi na prtljažniku avtomobila, tako da se stvari sploh ne izključujejo.

Nazaj k zgodbi. V teh življenskih spoznanjih, ki se v mojih letih počasi začenjajo sestavljati v neko smiselno celoto, sem seveda razmišljal o tem, kako povezati ti dve ultimativni, elementarni, bazični izkušnji občutka svobode.

Simbolika energije

Rad kolesarim. In rad poslušam glasbo.

Ampak tega ponavadi ne počnem hkrati. Predvsem zaradi tega, ker se mi zdijo slušalke prenevarne za kolesarjenje, saj mi ne omogočajo širše slišne zaznave prostora in dogajanja v njem, kar je kritičnega pomena za preživetje out there.

Prav tako mi gre na živce potenje pri kolesarjenju na delo. Ni bolj mučnega občutka, ko sredi poletja s kolesom pripičiš na sestanek in prvih petnajst minut švicaš kot husky na safariju.

Električno kolo se zdi super izbira, ampak na trgu mi noben model ne ustreza. Cela kolesarska industrija se do baterije obnaša povsem zgrešeno: ali jo dojema kot prtljago in jo daje na zadnji prtljažnik kolesa ali pa kot jebeni bidon in jo namešča na okvir. Da ne omenjam tistih, ki jo kar integrirajo v okvir ali kolo. C’mon people!

Ko sem prvič pomislil, kam bi sam umestil baterijo na kolo, se mi je zamisel zdela povsem logična in na prvo žogo. Ja valjda tja, kjer je pri motorjih bencinski tank. Ker potem bi kolo zgledalo kot fucking motor, kar bi bilo čisto noro! Plus, a ni to najbolj priročno mesto za nameščanje?! Pa simbolika energije med nogami…

Pripeljati not še glasbo

Pa valjda, če imaš med nogami vso jebeno energijo za poganjanje kolesa, to ni dovolj! Noter je treba pripeljat še glasbo! Dejmo noter še dva zvočnika, ki se bosta napajala iz te ogromne baterije in bosta imela avtonomije za Woodstock ali dva.

Pa tudi to še ni dovolj! Dejmo noter še tri USB vmesnike, da bomo iz te ogromne baterije polnili še telefone in računalnike! Pa senzorje, ja, dejmo še senzorje, ki bodo merili onesnaženost zraka, tako da ti bo lahko aplikacija priporočala manj onesnažene rute!

Tako nekako zgleda en tipičen vihar v mojih možganih.

In zdaj sem tu. Počasi že na koncu kolumne in na začetku podjetniške poti. V okviru startupa trenutno razvijamo drugi prototip urbanega električnega kolesa, ki smo ga poimenovali s kodnim imenom N-02 in bo dokončan do julija letos. Na trg bomo vstopili aprila prihodnje leto na Kickstarterju.

Do takrat pa… — stay tuned!