Iz Rusije z ljubeznijo od carja Putina

24.4.2016 / 06:10 Komentiraj
Pahorjevo vabilo Putinu je lucidna in pogumna poteza. Ruski James Bond/Chuck Norris je naš naravni slovanski zaveznik.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko pišem ta članek, ima Klemen Slakonja s svojim prvim Mockingbird Man videom Putin Putout na YouTubu že skoraj pet milijonov ogledov. Čestitke! Prepričan sem, da si ga je car Putin ogledal in da ni bil nezadovoljen. Lahko bi iz lastnega žepa primaknil še par milijonov rubljev za boljšo produkcijo. Ker kje so akcijski posnetki v mini podmornici, na harley-davidsonu, v dirkalniku, po katerih je Putin tudi znan? Vsaka promocija je dobra promocija.

Ja, Putin je pravi car. Njegov dedek je bil glavni Leninov in Stalinov kuhar. In Lenin je nekoč dejal: “Vsak kuhar bi moral znati voditi državo.” In zdaj kuharjev vnuk vodi veliko Rusijo.

No, Vladimir Putin si je izbral drugačno kariero — vohunsko. In pri svojem delu je bil baje neprekosljiv. Kot James Bond.

My name is Putin, Vladimir Putin.

Zaradi njegove vohunske kariere Putina mnogi dejansko primerjajo s fiktivnim Bondom. Jamesom Bondom. Navsezadnje je tudi fizično podoben sedanjemu Bondu Danielu Craigu.

Ampak to fazo je kot predsednik največje države na planetu že zdavnaj preskočil. Zdaj ima večje ambicije. Recimo globalno dominacijo. Tako kot Ernst Stavro Blofeld, najpopularnejši negativec v Bondiadi.

Na srečo ruskega naroda in celega sveta pa Putin ni tako krvoločen kot Stalin, ki je v povprečju na mesec pospravil okrog tisoč “sovražnikov naroda”, še mnogo več pa jih je izgnal v Sibirijo. In ob tem komentiral: “Ena smrt je tragedija, milijon smrti statistika.”

Putin, pardon: ruska sodišča so po dostopnih podatkih — Institute of Modern Russia, stanje z dne 22. 1. 2014; update Правозащита — poslala v Sibirijo “samo” nekaj ducatov oporečnikov, ki so imeli previsoke politične ambicije.

Politkovska, Litvinenko, Berezovski, Nemcov, Hodorkovski…

Najbolj znan ruski zapornik je bil vsekakor milijarder Mihail Hodorkovski, ki je bil obsojen zaradi “neplačevanja davkov”. In po osmih letih pomiloščen s strani Putina po posredovanju bivšega nemškega kanclerja Genscherja.

Precej ruskih opozicijskih politikov in novinarjev je umrlo nasilne smrti ali v sumljivih okoliščinah — recimo vodja opozicije Boris Nemcov leta 2014, oligarh Boris Berezovski leta 2013 in raziskovalna novinarka neodvisnega časopisa Novaja Gazeta Ana Politkovska leta 2006.

Najbolj kruto usodo pa je doživel nekdanji oficir FSB Litvinenko v hotelu Millennium v Londonu. Njegova nekdanja kolega sta ga tja povabila na čaj. Ki pa je bil začinjen več kot samo s sladkorjem in mlekom. V njegovem telesu so našli sledi visokoradioaktivnega polonija 210. Umrl je novembra 2006 neprepoznaven in v hudih bolečinah.

Mislim, da v londonskem Millenniumu ne bom več pil čaja.

Ruski ponos in ruski ratingi

Pa vendar ima Putin iz leta v leto višje ratinge med svojimi volilci. Trenutno je njegova priljubljenost krepko nad 80%. Kljub vedno hujši gospodarski krizi in padcu rublja za več kot 50%.

Ruski nacionalni ponos je dobil nov zagon s priključitvijo Krima. To je za Ruse pomembnejše od vsega.

Predvsem pa nočejo biti zahodni klon. Po Gallupovi anketi iz leta 2008, kateri politični sistem se jim zdi zanje najprimernejši, je 40% Rusov ogovorilo, da je to “sovjetski sistem z več demokracije in s prostim trgom”. Samo 18% bi jih izbralo zahodni model demokracije. Kot je že rekel Viktor Černomirdin, nekdanji ruski premier (1992-98): “Kakršnokoli politično organizacijo poskušamo ustanoviti, na koncu vedno izgleda kot komunistična partija.”

Kar potrjuje mojo tezo, da zahodni model demokracije, ki jo ZDA in zavezniki tako radi vsiljujejo celemu svetu, ni univerzalen. V bistvu zares deluje samo v protestantskih državah. Že sredozemske države (“olive belt”) imajo s tem velike probleme — kaj šele plemenska Afganistan in Irak. Ki očitno potrebujeta trdo roko. Kot večina držav v regiji. Ali pa bodo razpadle na plemenska območja.

Navsezadnje pa letošnja predvolilna kampanja v ZDA kaže, da je tako opevana formula demokracije samo še multimilijardni reality show, ki ga režirajo “strici iz ozadja”.

NATO: kot da Rusije ni

Če se vrnemo k carju Putinu, prepričan sem, da je zelo dobro naštudiral tudi našega Tita. Gotovo mu je bil všeč njegov stil in okus za ženske. Tita so obiskovale Sophia Loren, Elisabeth Taylor, Gina Lollobrigida… Pa tudi njegova Jovanka je bila v mladosti lepotica. Putinova ex-gimnastičarka Alina Kabajeva tudi ni slaba. Pa še botox obstaja danes. V Jovankinih časih ga ni bilo.

Prepričan sem, da je Putinu ugajal Titov mehki populizem. Tito se je rad pogovarjal s svojimi proletarci, mladinci, pionirji. Njegov urad je odpisal na vsako konstruktivno pismo, ki je prispelo na njegov naslov. No, če je bila vsebina napačna, je bil v igri tudi Goli otok. Kar je še vedno bolje kot Sibirija.

Putin je prejšnji teden elokventno in kompetentno ure in ure odgovarjal na vprašanja državljanov na vseh glavnih kanalih ruske javne televizije in radia. (Prispelo je tri milijone vprašanj, Putin je odgovoril na 80.) Pozna odgovore na vse. In pozna vse spraševalce. Če koga slučajno ne pozna in presliši ime, ga vpraša po njem. Za vsak slučaj.

Ob tem pa tudi rade volje pokaže smisel za črni humor. 12-letna Varja mu je poslala vprašanje: “Koga bi prej rešil, če bi se oba utapljala: [turškega predsednika] Erdoğana ali [ukrajinskega predsednika] Porošenka?” Malce je premislil, nato pa izstrelil: “Če se kdo odloči, da se bo utopil, mu ni mogoče pomagati.”

Klasični putinizem.

Je pa Putin izjavil tudi tole: “Rusija je del evropske kulture. Tako da si težko predstavljam NATO kot sovražnika.”

Razen ko se NATO začne obnašati, kot da Rusije ni. Potem se zgodi zakamuflirani vpad v Ukrajino. Aneks Krima. Drzni blitzkrieg v Siriji. Kjer je Putinova vojska šokirala ameriške generale z učinkovitostjo in impresivnim arzenalom. Putin se je izkazal kot izreden strateg, ko je napovedal konec glavne operacije v Siriji. Odslej bodo napadali samo še ISIS. In osvobodili Palmiro, zibelko civilizacije. Vrhunski PR. Še Američani so mu morali s kislim obrazom zaploskati.

Šport in šah in poker

Bill Browder, nekoč največji tuji investitor v Rusiji, je izjavil, da je Putin s svojim tajkunskim krogom odtujil za okoli 200 milijard državne lastnine. Če bi bilo to res, bi daleč prehitel Billa Gatesa na lestvici najbogatejših zemljanov. Ampak Putin je dober šahist in pokeraš. Kot šahist planira vsaj petnajst potez vnaprej, kot pokeraš pa skriva svoje karte. Nihče ne bo našel nobenih sledi pri nobeni njegovi transakciji. Kar dokazujejo med drugim tudi panamski papirji.

Prihvatizacija je po vsej Vzhodni Evropi potekala po podobnih vzorcih. Največji kos pogače so dobili podjetniki, ki so bili najbliže tedanjim oblastnikom. Tudi pri nas seveda. Razlika je seveda v tem, da ruskim tajkunom ni bilo treba ustvarjati nove vrednosti. Šlo je večinoma za državno nafto in plin — in da je bilo to darilo vezano na večno lojalnost do (putinovske) oblasti. Kar se zdi logično.

Šah z Obamo

Vic: Putinov pomočnik vpraša svojega šefa: “Kako je igrati šah z Obamo?”

Putin: “Kot bi igral šah z golobom. Najprej podre vse figure, potem se poserje na šahovnico, na koncu pa ponosno koraka okoli, kot da je zmagal.”

Obama ni niti šahist niti pokeraš. On samo izvaja strategijo, ki sta jo začrtala že Cheney in Rumsfeld po 11. septembru: Afganistan, Irak, Libija, Sirija…  Obama na noben način ne impresionira Putina. Putin ve, da pilota ni v letalu. Še posebej proti koncu mandata, ko Obamo skrbi samo še legacy.

Zdi se, da Putin od zahodnih politikov še najbolj spoštuje Angelo Merkel. Nje se mogoče celo malo boji. Ker ona se njega zagotovo ne. Gleda ga kot mama porednega otroka.

Ko je Angela Merkel obiskala Putina leta 2007 v Sočiju, je v sobano prišla Koni, njegov črni labradorec, in jo začela ovohavati. Putin kao ni vedel, da se Angela boji psov, in se ji je opravičil.

Šah mat.

Naravni slovanski zaveznik

Carja Putina bomo kmalu neuradno gostili v Sloveniji. Pahorjevo vabilo na komemoracijo za ruske vojake, ki so umrli med gradnjo ceste na Vršič, je ena najbolj lucidnih potez njegovega mandata. In pogumnih. Ameriški agresivni diplomaciji se je težko upreti. Ampak madžarski premier Orbán si upa. Avstrijski kancler Faymann tudi. Čas je za nove odnose do našega naravnega slovanskega zaveznika. Na katerega smo tudi ekonomsko močno navezani.

Upam, da bo tudi Klemen Slakonja povabljen v slovensko delegacijo. Putin ga bo gotovo prepoznal in mu s ciničnim mačo nasmehom podal roko. Čvrsto. Ker Putin nima samo črnega pasu v judu, ampak tudi črni pas v taekwondoju. Deveti dan.

Kar je za stopnjo višje od Chucka Norrisa.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE