Zakaj Rotovnika in Nedo Pagon vedno zarolajo kot kandidata?
Včasih ob iskanju ministra za kulturo pokličem Mitjo Rotovnika in Nedo Pagon. Vprašam ju, ali drži, da sta kandidata. Ju je poklical kak politik? So novinarji preverili, ali sta res v igri?
Njuni odgovori so ne, ne in ne.
Te dni sem vajo ponovila. Njuni odgovori so bili enaki. Politiki ju zarolajo, ne da bi ju vprašali. Novinarji — razen redkih — ju ne pokličejo, da bi preverili.
Te dni je seveda spet zmagal Požareport. Poroča, da bo nov kandidat izbran v sožrebu DeSUS-a in Zaresa. Če bi ti drugi res imeli kaj besede pri tem, bi bila vesela — ampak kolikor vem, je od sedmine stranke že kar nekaj časa. Nisem politična analitarčka, a si kljub temu težko predstavljam kakršnokoli povezavo med DeSUS-om in Zaresom.
Na kakšnih poživilih je Požar, ne vem in me tudi ne zanima. Kar naprej se mu prikazuje Gregor Golobič.
Dodatek za stalno pripravljenost supermanov
Nekaterim nekdanjim politikom bi morali plačevati dodatek za stalno pripravljenost. Gre za supermane, ki v ozadju snujejo več zadev naenkrat. V očeh nekaterih imajo status rednih prikazovalcev. Morda so njihove vizualizacije plod nečesa večjega kot samo bujne domišljije. Morda so samo priročen izgovor za zamegljevanje nečesa pomembnejšega, kar je v ospredju. Fajn je imeti dežurne krivce in kandidate, ki o tem nič ne vejo.
Ko ministrica za kulturo ni odstopila, so se v medijih takoj pojavila imena ljudi, ki da jo bodo nadomestili. Upam, da gre za niz naključij. Morda tudi drugi “kandidati” o tem nič ne vejo. Politična matematika izračunava smer vožnje kot GPS v avtu — ampak naprava je v tem primeru v rokah nekoga, ki ni posodobil softvera.
Morda bo nezaželena ministrica ostala v. d. Okej, naj vsaj podpiše tiste pogodbe z izbranimi na poznih razpisih, da bodo končno vedeli, kdaj lahko izpeljejo načrtovano delo. Česa resnejšega pa v času omejenih pooblastil ne bo mogla delati. (Hmm, bo to sploh kaj drugače, kot če bi funkcijo normalno opravljala?) Morda bodo našli drugega vršilca dolžnosti, začasnega, tehničnega ministra.
Vsekakor je odvisno od DeSUS-a, ali sploh hočejo Ministrstvo za kulturo ali ne. Morda bodo zamenjali resorje. Kdo bi vedel. DeSUS ni primerna stranka za kulturo. Njihov kadrovski nabor za ta resor spominja na majhen plastičen bazen nekje daleč na odprtem morju. Politični begunci so, ki bežijo v neznano, kjer sploh nočejo biti. Najbolj pomembno je, da ima njihov predsednik funkcijo s službenim avtom in varovanjem.
Lahko se zgodi, da bo JBM nadomestil nekdo, ki o resorju ve toliko kot ona — nič. Nekdo, ki ga tako kot nje nikoli ne bi smeli imenovati za ministra za kulturo. Julijana Bizjak Mlakar je prva, ki je na to funkcijo prišla iz drugega vesolja, in zagotovo zaseda zadnje mesto na lestvici dosedanjih ministrov in ministric za kulturo.
Ironija na ironijo
Toda pozor, lahko je še slabše. Ironično je, da so tisti, ki so ji uspešno rezali kulturni proračun, šele zdaj odkrili, da ne zna in ne zmore. In še toliko bolj je ironično, da je na pokvarjeni ministrični tehtnici zdaj prevagal rudnik. Zmešnjava.
Očitno pa ni slabo imeti rudnikov pod oblastjo Ministrstva za kulturo. To zna priti prav za naslednja miniranja, ki jih kulturna scena ne zmore sama. Vsak vleče na svojo stran. Če niso ravno smrtno ranjeni, so tiho. Dajejo bizarno smešne izjave ali pa se med seboj kregajo. Na kar se potem politika sklicuje, češ, saj sami ne vedo, kako in kaj. Priročno. Vsi izračunavajo smer s slabimi GPS napravami.
Ne upam si več ugibati in želeti, koga bi rada videla na čelu Ministrstva za kulturo. Zmahana sem od slabe politične matematike, ki rezultira v manj dela za slabše plačilo. Želim si nekoga, ki bo boljši od JBM. Ki bo poznal resor in bo opravilno sposoben. Ki bo znal in zmogel pognati, ukrotiti in postrojiti zaposlene na MK vsaj do te mere, da bodo znali sestaviti razpise in z njimi ne bodo zamujali. Nivo pričakovanja se je naglo znižal. Želim si, da se nova oseba vsega tega ne bo začela učiti šele na funkciji.
Vse je mogoče, vse je nemogoče
Ob zatrjevanju Mira Cerarja o pomembnosti kulturnega resorja naivno pričakujem, da bo osebno poskrbel za to in v svoji stranki našel kandidata, kandidatko, ki bo crème de la crème. Bazen SMC je malo večji od DeSUS-ovega.
Ampak kot se za nove obraze spodobi, je tam, kjer so se nepričakovano znašli, zanje vse novo. Desna polobla Slovenije je uspešno uveljavila mantro, da je treba z vsem(i) pomesti. Posreden ali neposreden rezultat so novi obrazi — brez minimalnih osnov političnih veščin. Uspešno jih medejo tudi tisti z daljšo kilometrino, s katerimi sovladajo. Ulica in mediji so povzročili, da lahko vsak javno dvomi in spodkopava vse. Iz ovinka jih mečejo nerodne in nesramne izjave. Ker jih je toliko, jih mediji sproti pozabljajo in ne vztrajajo, da jih pojasnijo. Ministrica JBM recimo ni nikoli pojasnila ali se opravičila za izjavo, da je RTV Slovenija “koruptivna”.
In če združimo nauk ulice in svežih obrazov, dobimo matrico nesposobnosti, nemoči in neprofesionalnosti. Možni so vsi najslabši scenariji. Resignacija je smer, kamor nas vodi GPS. Kolo nesreče ne miruje. Vse je mogoče, vse je nemogoče.
Na to temo preberite tudi naslednje tekste:
Marko Crnkovič (20. 4. 2016): Odstavljanje Julijane Bizjak Mlakar: V nobeni vladi ni prostora za domaćice.
Jedrt Jež Furlan (5. 4. 2016): Ministrica za kulturo in njen pisatelj s Pohorja.
Stojan Pelko (2. 12. 2015): NSK kaže JBM univerzalni sredinec, ona pa veka: “Ne vidim vseh prstov!”.
Stojan Pelko (21. 10. 2015): KSEVT rešen, Vlada in MK ne.
Jedrt Jež Furlan (17. 10. 2015): Miha Turšič nič več lačen, vsi drugi siti ministrice JBM.
Marko Crnkovič (24. 6. 2015): Od idiotov na internetu imajo korist vsi, od ministrice za kulturo pa nihče.
