Odstavljanje Julijane Bizjak Mlakar: V nobeni vladi ni prostora za domaćice

Izjava dneva, tedna, meseca — in to za nameček še feministična! — je bila tista od zdaj že skoraj bivše ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar. V ponedeljek dopoldan, ko je premier Cerar vladni domaćici postavil ultimat, da mora do torka opoldne odstopiti, je pred osuplimi novinarji rekla:

“Ženske, ki mislimo s svojo glavo in ne ubogamo moških, si je treba podrediti, da postanejo ubogljivejše.”

Seveda. Pridne punce postanejo ministrice, poredne pa včasih odžagajo, ne.

Za dodatno zabavo pa je poskrbela Nova24TV.si, ki je JBM v trenutku izrekanja te življenjske modrosti opisala kot “vidno pretreseno”.

V zgodovini slovenske javne uprave še nismo videli bolj enolične, nečustvujoče poker face uradnice, oni pa temu rečejo “vidno pretresena”?!

Resničnostni šov: Update

Nič novega ne bom povedal, če rečem, da je tudi politika nekakšen resničnostni šov. Akterjem prav pride, da se vsake toliko zgodi nekaj napetega, kao kontroverznega, kar potem zbusta zamirajočo pozornost sicer hvaležne publike. Dejstvo je, da v vladi že cele tri mesece ni bilo nobenih omembe vrednih peripetij že od Mramorjeve afere z dodatki za stalno pripravljenost in famoznega Cerarjevega listka o jamranju.

V primerjavi z resničnostnimi šovi vladi malo zmanjka: za razliko od stupidnosti na Pop TV bi bilo zanimivo, če bi publika na podlagi njihove simpatičnosti ali antipatičnosti izločala ministre z Gregorčičeve tako kot udeležence iz Big Brohter hiše.

No, pa saj to počnejo vendar mediji!

Easy come, easy go

Kadar predsednik vlade razrešuje ministra, si zamrmram v brado: “Easy come, easy go.” Ostajam hladnokrven.

Odstavljeni se mi po eni strani ne smili, ker to ni (bila) služba, ki bi se je moral na podlagi človekovih pravic ne vem kako oklepati — ali ki bi mu jo mi morali privoščiti. Po drugi strani pa tudi ne mislim, da bo premier z njegovo ali njeno razrešitvijo rešil resor gotovega propada ali popravil storjene krivice ali postavil nove standarde v javni upravi.

Še posebej pa razmišljam v tem duhu zdaj, ko Cerar žaga JBM. Ne bi rad bil preveč čustven v zvezi s tem, ampak moram priznati, da sem vesel, da ne bo več ministrica. Leto in pol je bilo too much. Bilo je škandalozno, da jo je Cerar vzel v ekipo. Bilo je škandalozno, da mu jo je Erjavec sploh predlagal iz kvote DeSUS.

Aplavdirati Cerarju zdaj, ko se jo je odločil zamenjati, bi bilo v nasprotju z zdravo pametjo. V vladi ni prostora za domaćice. V nobeni vladi. Ona nikoli ne bi smela postati ministrica za kulturo. Zakaj bi zdaj Cerarju odpuščali, ker ga je domnevno srečala pamet, in mu dopuščali opravljanje popravnega izpita?

Šlafrok

Zakaj se mi je zdela JBM od prvega trenutka neprimerna? Že ko sem jo samo zagledal in prebral, kaj je v življenju do imenovanja za ministrico počela?

Mislim, da en tak uradniški, neintelektualen, neumetniški, naravnost nekulturen tip človeka, kakršen je JBM, ne bi smel nikoli biti minister za kulturo. Pa ne samo zato, ker se na kulturo, umetnost, medije in vse, kar zraven spada, ne spozna, ampak tudi zato, ker meče slabo luč na državo, ki take modele nominira za to funkcijo.

Nisem kulturno-umetniški snob, nisem hoh intelektualec, nočem soditi ljudi — načeloma — po videzu. Ampak imeti JBM za ministrico za kulturo je nekaj podobnega, kot če bi glavno vlogo v operi zaupali nekomu, ki ne samo nima šolanega glasu, temveč bi mu za nameček še dovolili, da na odru paradira v šlafroku.

V začetku njenega mandata sem na Twitterju tendenciozno zmontiral njeno fotografijo in fotografijo srbskega ministra za kulturo. S tem sem povedal vse.

Stric stricev iz ozadja ozadja

Mnogi se zdaj hudujejo, češ, Cerar odstavlja JBM zaradi take bizarnosti, kakršna je vzdrževanje zaprtega rudnika živega srebra.

Ja, to je mogoče smešno, ampak vseeno pride prav. In v čem je problem? Saj je tudi FBI končno zašil Ala Capona zaradi utaje davkov, ker mu pač niso mogli konkretno dokazati mafijskih poslov in vpletenosti v umore.

Še več! Pri vsej tej medijski averziji do vlade je neverjetno, da nekateri mediji zdaj zagovarjajo JBM kot borko proti lobijem, ker ne uboga Cerarja, ki da po njenem samo poskuša prekanalizirati denar iz Centra za upravljanje z dediščino živega srebra v privatne žepe.

To je seveda lansiral Požar, ki svojo obsedenost z Golobičem kot domnevnim velikim stricem vseh stricev iz ozadja ozadja dovolj vztrajno fura že leta. Ni čudno, da se v tako veliko omrežje ne bi ujel kak žmohten trač v kontekstu vsesplošne korupcijske fame in populističnega pravičništva.

In tako zdaj JBM postaja heroina v stilu ASK — Andrijane Starine Kosem, če se je še spomnite —, ki se je v očeh medijev nenadoma prelevila iz ultimativne tete Pehte v pozitivko, ko se je na lepem nekaj skregala z Janšo in ga denuncirala.

Olajševalna okoliščina

Edina olajševalna okoliščina JBM je ta, da v vladi verjetno ni hujšega resorja od kulturnega. Morda so ministrstva za finance, gospodarstvo, zdravje, šolstvo zahtevnejša ali celo pomembnejša, toda nobeno ni tako zajebano kot ministrstvo za kulturo.

Zakaj neki? Zaradi kulturnikov. Kulturnikom — kar je generičen izraz za umetnike vseh sort, kulturnike v dobesednem smislu, medije, zgodovinarje, muzealce etc. — je težko, najtežje ustreči. Najtežje jih je plačati, najtežje jih je honorirati, najtežje jih je subvencionirati. Nikoli jim ni dovolj. Vedno jim nekaj ni prav.

Pa saj ne gre samo za denar in njihove minorne fevde. Denarja je v kulturi tako ali tako samo še za drobiž. (Kar je sramota zase, ki nima zveze z JBM.) Gre za vprašanje nacionalnega kulturnega, intelektualnega, strokovnega prestiža. Vsem tem članom svetov, komisij, ki z odgovornostjo in ambicioznostjo nekdanjih angažiranih ZSMS mladincev sem ter tja sedijo na sestankih in si zmišljujejo, kako bi izboljšali Slovenijo ali rešili svet.

Takim je v bistvu vseeno, kdo je minister. Nobeden ni dovolj dober zanje — tako da jih nikar ne sprašujte nič o JBM.