Rdeča kapica v Programskem svetu: Štularjeva velika ušesa

Ponedeljkovo sejo sejo Programskega sveta RTV Slovenija si bomo zapomnili po burni razpravi in obravnavi seksističnega zapisa Janeza Janše na Twitterju. Končala se je sprejetjem sklepa, s katerim je Svet vsaj nekoliko in s kar nekaj zamude zaščitil dve novinarki in urednici TV Slovenija. Žal je pri tem — tehnično gledano — Janšev tvit narobe označil kot sovražni govor.

Kot sem že povedal, je šlo za vse prej kot to: za osebno diskreditacijo, gostilniški seksizem, grobo žalitev, mačizem.

Na tapeti se je znašel tudi predsednik Programskega sveta dr. Mitja Štular, ker je v več svojih nastopih poskušal relativizirati Janševo dejanje. Kot je na seji PS sam večkrat poudaril, skorajda bolj problematizirajo njega kot Janšo.

Obrambne taktike

Ena od njegovih obrambnih taktik je bilo zanikanje, da je izjave dajal kot predsednik Programskega sveta RTV Slovenija. Na to je energično opozoril v zvezi s svojim nastopom v Odmevih 23. marca — češ, govoril da je v svojem imenu.
Pa poglejmo, v kateri funkcij je Štular nastopil v teh Odmevih? Res kot posameznik? Ni treba veliko, treba si je samo osvežiti spomin. Poglejmo si skrajšan transkript z začetka pogovora z gostoma v studiu (21:30–28:35), pred katerim so zavrteli kratek prispevek:

Tanja Gobec: “Dober večer, spoštovana gosta, strokovnjak za javno komuniciranje Dejan Verčič in predsednik programskega sveta gospod Mitja Štular. Začniva midva. Slišali smo strokovnjaka, profesorja Milosavljevića, odziv vodstva hiše. Vi niste neposredno vodstvo hiše, v prenesenem smislu, kot šef Programskega sveta. Vaš odziv na ta tvit, vaša ocena?”

Voditeljica ga je nesporno nagovorila kot predsednika Programskega sveta RTV Slovenija. Zaradi te funkcije je verjetno bil tudi povabljen in tako je bil tudi podpisan pod sliko. V nastopu ni niti enkrat opozoril, da podaja svoje osebno stališče. Nasprotno! Večkrat se je celo skliceval na okoliščine dela, ki ga na tej funkciji opravlja — recimo s stavkoma “v Programskem svetu se pogosto soočamo” in “kako vzpostaviti takšne standarde v hiši”.

Nobenega dvoma ni, tam je bil kot predsednik PS. Temu ni oporekal. Niti se na nobeni točki ni upiral, niti ni podal disclaimerja.

Seksistični refleks

Zakaj nas torej manj kot mesec dni po svojem nastopu nenadoma prepričuje, da je tam stal kot posameznik? Jasno: da bi se razbremenil očitkov pred člani sveta.

Pri tem pa je seveda prepričljiv približno v tolikšni meri kot volk v Rdeči kapici, preoblečen v babico: v lutkovnem gledališču se otroci hihitajo, ker ga prepoznajo po velikih ušesih. Njegov nastop v Odmevih in splošno dogajanje v zvezi z Janševim tvitom sem že podrobneje analiziral.

Seveda nas je takrat zanimalo, kako bodo Janševi privrženci priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, ki si jo je zakuhal z neposrečenim mačističnim tvitom. V socioloških analizah strokovnjaki ugotavljalo refleks, ki ga seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teorijah. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je — če ga osvobodimo nekaj tančic — vselej preprost: “Saj je vendar hotela!” Seks, seveda.

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik PS RTVS nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju. Tam je bil zato, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh “odsluženih prostitutkah” iz iste “javne hiše”.

Preusmerjanje teme

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja predsednika SDS in ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, temveč jih bomo problematizirali. V smislu — saj so izzivale, saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je Jelena Aščić najbrž želela, da bi jo imeli za “kuzlo lažnivo”.

Štular zato ni presenetil, ko je že v prvem stavku apeliral na “celotno konstelacijo te zgodbe”, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo. Potem je celo problematiziral še nek drug njen prispevek.

Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem ošvrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje. Nanizala je cel niz medklicev: “Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?”, “Oprostite, […] niste odgovorili na vprašanje”, “Najprej oceno tvita?”, “Torej tvita ne boste ocenili?” in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Figov list

Evidentno je bila pomembna viktimizacija storilca samega. Šlo je za kazanje s prstom na “novinarske prostitutke”, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo.

In seveda je računal na to, da bo čisto na koncu — tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru — moral nekako omeniti tudi to, da je Janševa izjava “neprimerna”. Minimalizirano, neobvezno, kot manjši dodatek. Predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje v Štularja utemeljila tudi z Janševim tvitom, objavljenim en dan pred temi Odmevi (22. marca). V njem je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v predsednika PS in ga označil za “figov list” — torej za nekoga, ki v “javni hiši”, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo “prostitutke”.

In res, že naslednji dan je Štular v Odmevih hitel dokazovati, da je slišal opozorilo, in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 18. aprila, pod naslovom Štularjeva velika ušesa. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.