Česa ne razume Luka Mesec?

Kot je bilo v zadnjih dneh omenjeno že večkrat, za zadnji kongres slovenskih socialistov nihče sploh ne bi vedel, če… — če se ne bi zgodile frakcije. Obtožbe. Celo grožnje s fizičnim nasiljem. Kot je javnost obvestil Luka Mesec. V nedeljo je v Dnevniku na TV Slovenija pojasnjeval nastalo situacijo. In zavzel stališče, ki je hkrati pravilno in napačno.

Pravilno zato, ker je točno, da Slovenija potrebuje močno levo stranko. Če kaj, potrebuje to. In če kdaj, jo potrebuje zdaj. In napačno zato, ker je pri opisovanju dogodkov na kongresu in ocenjevanju tistih, ki se z njim ne strinjajo, zavzel povsem napačno držo: razglasil jih je za sovražnike združevanja levice. Za tiste, ki nasprotujejo ideji takšne stranke, in za tiste, ki ne razumejo principov demokracije. Saj zahodna demokracija pač zahteva, da se manjšina podredi večini. Takšna je pač zahodna demokracija.

Ideja močne levice

Povedano kaže, da Mesec nekaterih stvari ne razume. O vzrokih za tovrstno nerazumevanje ne bom razglabljala. Lahko gre za mladost. Za to, kaj je prebral. In česa ni. Kaj je naštudiral. In česa ni. Lahko gre za pomanjkanje kilometrine. Lahko gre še za marsikaj drugega.

A neglede na to, za kateri vzrok ali vzroke gre, je nujen resen premislek. In resna (samo)korekcija. Če ne, se prav lahko zgodi, da bo Mesec namesto kreatorja močne slovenske levice postal njen grobar. Česar — v to sem prepričana —, niti slučajno ne želi.

Da bi ideja o močni slovenski levici postala možna in da bi zaživela, je treba upoštevati nekaj ključnih reči. Reči, ki so jih povedali tudi Mesčevi kritiki. In ki je jih on — namesto da bi jih vzel resno, jih premislil in skladno z njimi ravnal — razglasil za sovražne ideje zoper močno slovensko levico.

Kritiko je treba resno vzeti

Prvič, treba je vzeti resno kritiko o poslušanju lastne baze. Pa ne samo to, da jih je treba poslušati. Ampak tudi upoštevati. Ne preglasovati. Kajti slovenski nativni obrazec demokracije demokracijo razume kot proces doseganja konsenza. Ne pa kot proces preglasovanja. Ne kot zmago večine nad manjšino. Imam na stotine intervjujev s terena. Ki to enoznačno potrjujejo: za Slovence demokracija ni sistem, v katerem večina preglasuje manjšino. To Slovenci razumejo kot odsotnost demokracije.

Kar so Mescu povedali tudi tisti, ki se z njim ne strinjajo: da namreč to, kar počne, ni demokracija. Ni demokratično. Natančno iz istega razloga, zaradi katerega velik del Slovencev in Slovenk današnji slovenski politični sistem vidi kot nekaj nedemokratičnega. Kot sinonim za odsotnost demokracije.

Kaj je nativna slovenska demokracija?

Nativna slovenska demokracija ima zgodovinsko tradicijo in se vleče po mnenju zgodovinarjev že iz staroslovanske družbe. Torej je stara torej kakšnih 1500 let. Ta demokracija ne pozna preglasovanja. Ga ne prizna. Ga noče. In to zato, ker je slovenska nativna demokracija konsenzualna demokracija. Torej demokracija, ki išče dogovor. Strinjanje. Vseh. Ali vsaj absolutne večine.

To je tisto, kar bi moral Mesec iskati. Ne pa večino. Večinsko podporo. Mnenje večine. Ta logika ga bo definirala kot nedemokrata. Kot avtoritarca. V praksi pa kot kratek politični pojav.

Egalitarnost je ključna

Dalje: treba je razumeti tudi, da je tako pri slovenski nativni demokrciji ena ključnih značilnosti tradicionalnega slovenskega političnega ustroja egalitarnost. Torej enakost vseh. Slovenci imamo nek simptomatičen pregovor, ki ga razumemo vsi in ki je po mojih izkušnjah recimo Američanom nerazumljiv. Namreč: “Tudi jaz sem človek!” Ta pregovor zahteva enako obravnavanje vsakogar, neglede na bogastvo, status, moč in drugo, kar posameznike med sabo razločuje.

Enaka obravnava pomeni enake pravice. In predvsem: enako dostojanstvo. Kar je bilo povedano kot kritika Mesčevega delovanja — da se namreč ne dogovarja z vsemi, ne upošteva vseh (izpostavljena je bila Demokratična stranka dela) —, je absolutno nesprejemljivo. Ne zato, ker Mesec ali kdorkoli drug ne bi imel prav. Ampak zato, ker gre za neenakopravno obravnavanje vseh sestavnih delov Združene levice. In tudi za kršenje dostojanstva nekaterih delov te celote.

Tega pa se pri Slovencih ne sme početi. Če kaj, Slovenci zamerijo to: kršitev lastnega dostojanstva skozi neupoštevanje. Kar je Mesec očitno storil. Hote ali nehote. Vendar je storil.

Demokracija je orodje kapitala

In tretjič: govorjenje o tem, da je treba upoštevati mnenje večine, ker je to normalen princip zahodne demokracije, je popolna napaka. Napaka tudi s strani teoretske pozicije, na katero se Mesec in njegovi sklicujejo: namreč marksizma.

Že Marx je povedal, da je država orodje vladajočega razreda za vladanje. Kar pomeni: zahodna država je orodje kapitala za njegovo vladanje. Isto velja za zahodni politični sistem oz. za zahodni tip demokracije. Če je človek marksist, se ne more sklicevati na načela zahodne demokracije kot na nekaj sprejemljivega. Ali kot na model Demokracije z veliko. Torej prave Demokracije.

Ne videti, da je zahodna demokracija orodje kapitala in je ne obravnavati kot natanko to (kar je), pomeni ne razumeti lastne teoretske pozicije. In pomeni onemogočanje oblikovanja resne, delujoče, močne in uspešne levice. Slovenske. Ali katerekoli druge.