Tesla ali tesla? Zakaj so nekateri narodi uspešni, drugi pa ne?

Prijatelj mi je podaril zanimivo knjigo Darona Acemogluja in Jamesa A. Robinsona — izšla je tudi v slovenskem prevodu — z naslovom Zakaj narodi propadajo: Izvori moči, blaginje in revščine na različnih koncih sveta. Pred tem sva se pol ure spraševala, v čem je bistvo slovenske nemoči, da bi z viri, ki jih imamo, živeli dobro in obetavno.

Imamo demokracijo, a ne deluje. Imamo pravno državo, a ni pravična. Imamo izobraževalni sistem, a ne daje uporabnih rezultatov. Imamo ljudi z znanjem in vizijo, ki jo realizirajo na tujem, doma pa je ne morejo.

Slovenija je formalno država, vendar je mnogi ne jemljejo za svojo in raje živijo v neki fiktivni bivši skupni državi. Res je tudi, da so si jo nekateri osamosvojitelji zamislili kot zasebno lastnino in temu primerno z njo tudi ravnajo — pa tudi s prebivalci.

Slovenci ne tolčemo z lonci in pokrovkami tako kot Islandci, da bi s hrupom izgnali podkupljive, nepotistične elite.

Nebistvena procesna vprašanja

V Sloveniji vedno ostanemo na pol poti. Zapletamo se v procesna vprašanja, na bistvo pa pozabljamo. Ni pomembno, ali je nekdo dobil podkupnino ali ne. To je nemoralno. Pomembno je, da Slovenska vojska nima potrebnih in primernih oklepnih vozil. Bistvo je oslabljenost vojaških zmogljivosti. Bistvo je, da nihče od načrtovalcev in izvajalcev celotne operacije ne bi smel delovati v javnem življenju naslednjih deset let. Zato, ker projekt ni bil dokončan v korist obrambne zmogljivosti države — ne pa zaradi nedokazane podkupnine.

Imamo letalo, ki ne leti, čeprav smo zanj plačali. Skrivali smo ga v najemih, namesto da bi politiki in gospodarstveniki z njim leteli po svetu in ustvarjali dodano vrednost. Za državo in za podjetja.

Imamo imenitno medicinsko opremo, ki je izrabljena četrtinsko ali pa sploh ne, ker ni strokovnjakov zanjo. Brez konca in kraja.

Vendar smo dobri pri resetiranju: nenehno vračamo programe na izhodiščno vrednost. Ne drznemo si reciklirati, ker je tvegano. Naši življenjski cilji nas vodijo med narode, ki propadajo, čeprav bi lahko napredovali. V vseh letih nam ni uspelo razviti nove in ustvarjalne družbene paradigme. Namesto tega smo nenehno resetirali delitveni socializem brez socializma in živeli kapitalizem brez kapitalizma. Fascinira nas zunanja podoba, blišč. Mediji so obsedeni z ustvarjanjem lokalnih slavnih oseb, ki v zakladnico človeštva ne prispevajo niti kurjega peresa, kaj šele zlato gosje pero.

Tesla se vrača v Evropo

Strokovnjak za električna vozila Andrej Pečjak je s svojo ekipo Metron v Ameriki kupil karambolirano teslo S in ugotovil, da je izdelana na osnovi inovativnega razmišljanja, ki so ga zmožni samo ljudje, neobremenjeni z znanimi rešitvami in nepotrebnimi varnostnimi zankami. Njegovo mnenje lahko povzamemo v preprost zaključek: evropski avtomobilski inženirji so ujeti v naučene in pridobljene miselne kroge, ki onemogočajo preskok. Prihodnost je na strani ekipe Elona Muska.

Tudi Nikola Tesla je moral v Ameriko, da je razvil svoje zamisli. Zdaj se vrača v Evropo. Če bi imeli politike z vizijo, potem Teslina tovarna ne bi stala na Nizozemskem, ampak v Kranju. Pravzaprav: še vedno lahko stoji, saj je že zdaj povpraševanje večje od ponudbe.

Spomnim se, da je bila pred časom v Ljubljani mama Elona Muska — in potem je Mestna občina Ljubljana za eno samo večerno proslavljanje zelene prestolnice Evrope porabila pol milijona evrov. Mar bi jih vložila v inovacije za elektrificiran mestni promet.

Uspešen pokop novih metodičnih pristopov

Pred 25 leti smo razmišljali o spremembi osnovnošolskega učnega načrta. Bili smo polni volje in odprti za inovativnost. Skupina učiteljic je v okviru razvojnega oddelka Zavoda za šolstvo razvijala nove metodične pristope in didaktična sredstva. Za kratek čas je imel zavod direktorja, zaljubljenega v Japonsko učinkovitost. Podpiral je razvijanje didaktičnega in metodičnega pristopa, ki je temeljil na najboljših teoretskih izkušnjah razvojne psihologije in na slovenskih, švicarskih, hrvaških in nizozemskih pedagoških eksperimentih.

Prvič in zadnjič je skupina zanesenjakov dobila priložnost, da razvija pedagoški model za prvo triletje. Projekt je temeljil na posameznikovi primarni želji po raziskovanju, igri in napredovanju, ki je postala motor celotnega pedagoškega procesa. Nikogar ne bi silili, da napreduje hitreje kot zmore, vsi pa so imeli skupne cilje. Učiteljica je bila vodja laboratorija, ki spoštuje individualnost in zagotavlja najboljše možne pogoje za osebnostni razvoj. V eksperimentu je bilo razvito opisno ocenjevanje.

Projekt je bil uspešno pokopan, ker je ogrožal založbe in avtorje z ustaljenimi pogledi na pedagogiko in didaktiko pouka v osnovni šoli. Opisno ocenjevanje pa je ostalo.

Tako kot delovni zvezki. Ti so bili razviti s posebnim namenom: otroci, ki v 1. in 2. razredu še ne znajo brati, naj imajo učbenik in svoje pisne in risane izdelke združene na enem mestu. Tako lahko vedno vidijo svoj napredek — ker videti svoj napredek je nagrada in motivacija. K pouku so nosili en sam učbenik in nekaj zvezkov ter pisalni in risalni pribor. Vse drugo je učiteljica organizirala v razredu ali v okolici šole. Boljši učenci so pomagali slabšim, za nagrado so dobili še več nalog in zahtevnejše izzive. Opisne ocene so pojasnjevale in niso stigmatizirale tistih, ki so bili slabši. Pomembno je bilo, da so napredovali.

Devetletka

Potem so osnovno šolo spustili navzdol, čeprav je bil model male šole zelo uspešen. Toda z uvedbo devetletke so lahko začeli prodajati več nove in prilagojene opreme, zidarji so imeli več dela. In če bi učenci hodili v šolo leto dlje, ne pa da bi šli v šolo leto prej, bi se zrelejši odločali za nadaljevanje šolanja. Projekt prenove je bil zgrešen. Tako kot nekoč z usmerjenim izobraževanjem so razvojni psihologi zapravili cele generacije. Produkti slovenskega šolskega sistema zaostajajo za tistimi v najbolj razvitih državah.

Nekoč smo bili prepričani, da ima Slovenija v zadostnih količinah samo male sive celice. To je surovina, ki se pomnožuje sama — če seveda ne temelji na memoriziranju neuporabnih podatkov pri različnih predmetih, med katerimi nihče ne išče smiselne in izzivalne povezave.

Dobra in slaba plat

Slovenska osnovna šola Elonu Musku ne more ponuditi inženirjev. Ne more mu ponuditi Nikole Tesle. Pozabili smo na osnovno vodilo, da se morajo učenci naučiti vseh jezikov od slovenskega, matematičnega, biologijskega, fizikalnega, angleškega, latinskega.

Spomnim se učenca, ki so ga tistega davnega osamosvojitvenega leta v Novi Gorici vprašali, ali bi bilo to, da zmanjka nafte, slabo ali dobro. Strokovnjakom z Zavoda za šolstvo in ravnatelju je takole odgovoril: “Vi se iz mene norčujete! Dobro veste, da bi pomanjkanje nafte bilo tako dobro kot slabo. Slabo, ker bi imeli težave s prometom, in dobro, ker bi morali razvijati nove rešitve. Nič na tem svetu ni samo dobro in nič ni samo slabo.”

Bil je v tretjem razredu, po dveh letih eksperimenta, ki so ga pokopali pridobitni apetiti založnikov in avtorjev ter razvojni psihologi.

V tem je razlog, zakaj en narod propade, drugi pa uspe.