Vprašanje za 12,75€: Koga zanima, kdo je hotel pretepsti Luko Mesca?

Osemdnevnega zamika zanimanja Televizije Slovenija za dogajanje na Kongresu IDS v Krškem, ki se je bil 9. aprila, ni mogoče pojasniti s pojasnilom o burnem zakulisnem vrenju, ki da pesti stranko. Fenomen govori o živem zanimanju urednikov TVS za nekatere ekscesne momente v politiki in o bolestnem iskanju pozornosti novinarske, ki je kakšni drugi stranki verjetno ne bi namenili. Predvsem pa odpira žgočo dilemo, ali so znotrajstrankarske zdrahe res nekaj, kar ima javnost pravico poznati, in do kakšne mere.

Ker se vsi sklicujejo na demokracijo in transparentnost, bi ta dilema morala biti lažna.

Včerajšnji Dnevnik TV Slovenija z Eriko Žnidaršič ni bil prvič priložnost za posebne prijeme s posebnimi vabili gostom v studio. Kdor pozna dialoško dinamiko voditeljice in celo odmisli nekatera ozadja, je ob povabilu Luki Mescu na pogovor z njo lahko zaslutil razburjenje, še preden se je prispevek sploh začel.

Tabloidnost kot vodilo TVS

In res. Voditeljica je znova pokazala svojo odrezavo neolikanost, na trenutke celo aroganco, zakamuflirano v skrb za gledalca, v imenu katerega da ne bo dovolila, da ji gost naklada. Ona bo presodila, ali je odgovor smiseln, in bo vsakič, ko po njenem ni, sogovorca tudi ustavila.

Intenca urednikov dnevnika, sodeč po intonaciji in slogu, seveda ni bila kaj prida nevtralna. O tem priča že naslov relativno dolgega prispevka, ki je poleg pogovora z Mescem vključil še vest z najnovejšo javnomnenjsko raziskavo Vox populi na način, da jo je gost lahko tudi pokomentiral.

Nagovorili so nas z besedami: “Bodo razprtije raztrgale IDS?” Jezikovno-stilna analiza vprašanj voditeljica bi samo še potrdila začetno slutnjo, ki jo sugerira ekspresivni izraz “raztrgale”. Vodilo prispevka je bila tabloidnost. Kaj pa so bili ključni poudarki?

Trganje, senzacionalnost in negativizem

Žnidaršičeva je prispevek uvedla s splošno informacijo o tem, da bi kongres IDS minil neopazno, če ne bi ob njegovi siceršnji “zaprtosti” v “pricurljalo v javnost […] da je bilo dogajanje vse prej kot mirno”. V kratkem stavku je obnovila njegov namen — namreč razpravo in glasovanje o združevanju treh strank Združene levice v eno, nato pa hitro prešla k poudarek, da je tam prevladalo “kričanje, tolčenje po stenah, pljuvanje, skorajda so zapele tudi pesti”.

Tu je že bilo jasno, kakšna bo osnovna intonacija začetega dialoga: “trgajoča”, negativistična, senzacionalistična, utemeljena predvsem na vednosti iz neke notranje korespondence, ki je ušla v javnost in jo je prvi objavil Bojan Požar. Prvo vprašanje, ki ga je Žnidaršičeva postavila Mescu, se je glasilo: “Kako v koaliciji Združena levica sodelujete po tem kongresu?” — ta pa se je na to odločil pojasnjevati, da je namreč Združena levica “zveza treh strank” in jih poimensko naštel.

Stavek je začel s frazo, da “javnost ni seznanjena”, pri tem naštevanju pa je gladko izpustil četrto skupino znotraj ZL, torej koalicijo civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je po vseh dokumentih enakopraven partner — in s čimer je javnost seveda seznanjena.

Zakaj je tako odgovoril na očitke, kot da zanika obstoj te četrte vstajniške koalicije, ki ni želela v stranko, je kuriozum brez odgovora. O tem, kako se vstajniško gibanje sesuva vase, vključno s strankami, ker je izgubilo svoj raison d’être, sem pred časom že pisal.

Signalizacija nezadovoljstva

Voditeljica se je nato pričakovano odločila, da ga bo ustavljala s prekinjanjem, zato je znova ponovila in signalizirala svoje nezadovoljstvo: “Ampak vprašanje je bilo, kako zdaj po tem kongresu sodelujete v Združeni levici?”

Mesec je na to odgovoril s floskulo o “določenih nasprotovanjih, kar je normalen del demokratičnega procesa”. Voditeljica za spremembo temu ni oporekala, toda samo zato, da je napovedala prispevek novinarke Nataše Markovič, ki je pred mikrofon povabila enega glavnih kritikov ZL, predsednika DSD, Franca Žnidaršiča, in članico IDS Asto Vrečko.

Predsednik DSD je pokazal, kar zmorejo stari, prekaljeni, zviti politiki, tudi če si o njih ne mislimo nič dobrega: bistveno bolj vešče je na strnjen način naštel očitke proti IDS in Luki Mescu, predvsem o soliranju, izključevanju in prevzemanju skupne stranke.

Aritmetika je očitno problem. Vse se konča pri štetju, zato se je tudi on odločil informirati javnost in za razliko Mesčevih treh naštel štiri članice ZL. Omenil je skratka četrto civilnodružbeno skupino: “Do neke mere so pozabili, da smo v koaliciji še vedno štirje. Nas ne vprašajo po stališču, kadar govorijo o ZL. Mi mislimo, da je to diskriminacija oziroma prevzemanje ZL s strani dveh v imenu štirih.”

Žnidaršič je dodal še očitek, da IDS in TRS sklicujeta tiskovne konference brez vednosti preostalih članic. Enako po njegovem velja za spletno stran, za katero da v DSD in četrti skupini ne smejo pisati. In kot da to še ne bi bilo dovolj, je Žnidaršič ukradel tudi ime Združena levica, ga v predponi dodal k imenu svoje stranke, v kamero pa vse pojasnil z veliko mero elegance: da so ime vgradili zato, “da ne bo dvomov, kdo tja spada”.

Zdi se, da bo zaradi te ugrabitve imena nekoga še močno bolela glava.

V istem posnetem prispevku smo nato še slišali, da ima IDS težave sama s seboj in da so znotraj nje tri neenotne struje. Markovičeva je znova poudarila poskus fizičnega obračunavanja, na koncu pa citirala še članico IDS Mojco Žerak, ki je vodstvu stranke navrgla, da je kongres ustavilo to, da se stališča članov niso ujemala z vodstvom, kar je po njenem “elitizem [ne pa socializem]”.

Kdaj vas nikoli ni hotel nihče pretepsti?

Žnidaršičeva je nato nadaljevala pogovor z gostom v studiu. Njeno začetno vprašanje je bilo združeno z vrednostno oceno: “Gospod Mesec, torej, Združena levica poka po šivih.”

Že dodobra stisnjen v kot je gost na to neprepričljivo odgovoril, da se ZL “združuje”, kmalu zatem pa ga je voditeljica že ustavljala z medklicem, da gre za očitke o “soliranju”, “izključevanju”, “elitizmu” in tako naprej, kar da ne kaže na združevanje.

Sledil je njegov odziv o “zelo težkih besedah, ki pa ne izražajo realnosti”. Tudi to je hitro ustavila z novo vrednostno oceno. Nadaljevala je z vztrajnostjo, ki je mejila na zoprnost: “Če pustiva zdaj ta politično všečen govor, zakaj ste burno dogajanje na kongresu IDS poskušali pomesti pod preprogo?” Mesec je znova odvrnil s celim stavkom: “Nismo ga pometali pod preprogo. Kongres je bil zaprt zaradi internosti te debate.”

Po še enem medklicu je voditeljica spet napadla frontalno:

Erika Žnidaršič: “Kdo vas je želel pretepsti na kongresu?”

Luka Mesec: “Nihče me ni želel pretepsti.”

Erika Žnidaršič: “Ampak to ste vi zapisali!”

Luka Mesec: “V svojem pismu […] sem pozval k temu, da se naj članice in člani obnašajo v skladu z demokratičnimi pravili.”

Erika Žnidaršič: “No, ampak zakaj ste to zapisali? Zapisali ste, da so vam v lastni organizaciji grozili s fizičnim obračunom?”

Luka Mesec: “Več od tega ne bom komentiral. Ker v stranki mamo organe, ki se s tem ukvarjajo.”

Erika Žnidaršič: “Ampak tu ste kot poslanec in verjetno vaše volivce zanima, kdo vam je grozil.”

Luka Mesec: “Kot sem rekel, v IDS imamo del članstva, ki nasprotuje združitvi.”

Erika Žnidaršič: “Kaj boste naredili z njimi? Jih boste izključili iz stranke ali boste vi poslanci izstopili iz IDS?”

Po Mesčevi repliki je sledil znova pričakovan karajoč zaključek voditeljice v obliki novega očitka: “Dobro, niste mi zelo konkretno odgovorili.”

Notranji špetiri

Citirani del pogovora je verjetno ključen za artikulacijo celotnega prispevka: v ZL je vse narobe, poka po šivih, predsedniku ene od strank grozijo s fizičnim obračunom. Skratka: this is the end.

Bodimo jasni glede fokusiranja na fizični obračun, ki je bil več kot očitno rdeča nič prispevka: res ni pomembno, kdo je poskušal Mesca pretepsti. Takega vprašanja si nacionalka ne more privoščiti. Tega ne zahteva nobena pravica javnosti do informacij. Kar nikakor ne pomeni, da strankarskega dogajanja javnosti ni treba poznati.

V nadaljevanju je bil gost povabljen še h komentiranju rezultatov javnomnenjske raziskave — torej padca podpore ZL ter rasti podpore njemu. Čeprav je imel en teden časa za pripravo medijskih odgovorov, se koordinatorju IDS ni uspelo verodostojno obraniti pred predvidljivim “trganjem” nacionalke. Tudi začetno zanikanje poskusa fizičnega obračuna, ko je moral v naslednjem stavku že pristati, da svojih lastnih besed pač ne more vzeti nazaj in da nima smisla lagati, ni prav nič prispevalo k temu, da bi gledalec lažje sprevidel nakano urednikov dnevnika, da mu nastavijo past.

Če so se v ZL oziroma v IDS odločili, da bodo notranje špetire skrivali pred javnostjo in pred njo zapirali kongrese, bodo težko moralizirali o neki hudi demokraciji, ki jo zdaj kot glavni označevalec preurejajo v alibi za svoje konfliktov. Ko stopajo pred javnost, lahko izpadejo demokratično samo z iskrenimi pojasnili volivcem, ne pa s praznimi floskulami.

Žal pa jim v tem primeru s svojo nerodnostjo nehote uspelo legitimirati novinarske prijeme, dramatizacijo, hiperbolične naslove in senzacionalistični univerzum, v katerega se je RTV že dolgo nazaj začela zatekati.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 18. aprila, pod naslovom Ko nacionalka “trga”: kdo je skoraj pretepel Luko Mesca. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.